Predčasne (beri: brexitske) parlamentarne volitve, ki bodo 12. decembra, so včeraj postale še bolj brexitske, britanska demokracija pa, spet zaradi brexita, še manj demokratična. Volitve naj bi bile vrhunec demokracije, vsaj v demokratičnih državah. Volilci naj bi glasovali v skladu s svojim prepričanjem za stranko oziroma kandidate, katerih vizija družbe se ujema z njihovo in od katerih lahko pričakujejo, da bodo izboljšali njihovo življenje.
Konservativnemu premierju Borisu Johnsonu ni bilo treba razpisati teh volitev, da bi izpeljal svoj sporazumni brexit, kot ponavlja, saj je zanj dobil zeleno luč v starem razpuščenem parlamentu. Razpisal jih je zato, da bi ohranil odprto opcijo trdega brexita. In zato, ker so mu raziskave napovedale, da lahko osvoji konservativno večino in v novem parlamentu z brexitom naredi, kar koli hoče, že zato, ker večina konservativnih poslancev, ki so bili proti brexitu ali proti trdemu brexitu, ne bo vnovič kandidirala. Konservativna večina je tako včeraj postala veliko bolj verjetna, kot je bila še dan prej. Potem ko Johnson zavrnil Farageev predvolilni pakt, ker bi ta, po njegovem, »pripeljal Corbyna na Downing Street 10«, je Nigel Farage včeraj, samo nekaj dni po začetku volilne kampanje, postal Johnsonov božiček, ko je sporočil, da njegova brexitska stranka ne bo imenovala poslanskih kandidatov v nobenem od 317 volilnih okrožij, v katerih je leta 2017, na prejšnjih prav tako predčasnih volitvah, zmagala konservativna stranka. Osredotočila se bo na volilna okrožja, v katerih so zmagale druge stranke. Najbolj na tista, v katerih je zmagala laburistična stranka.
(Ne)pravi brexit?
Doslej je Farage trdil, da Johnsonov brexit ni pravi brexit, zdaj trdi, da je Johnsonova obljuba o tem, da bo z EU sklenil nov trgovinski sporazum (po brexitu) brez »predpisne usklajenosti z EU, orjaška sprememba v odnosu konservativcev do brexita«. Johnson ni skrival navdušenja nad to Farageevo odločitvijo. Pozdravil jo je kot »priznanje, da je pot za izpeljavo brexita samo ena: glasovanje za konservativce na decembrskih volitvah«. Vodilna opozicijska laburistična stranka je ocenila, da Farage in Johnson, oba »prijatelja« Donalda Trumpa, ustvarjata zavezništvo s Trumpom, da bi Britanijo razprodala Američanom. »To je thatcherizem na steroidih,« je ena od odmevnih kritik tega zavezništva. Tega, zakaj sam kot prvi strankarski vodja strahopetno ne bo kandidiral za poslanca, Farage ni povedal. Ni mu bilo treba. Sedemkrat je že kandidiral in sedemkrat pogorel. Ni še znano, kaj v povračilo, poleg izpeljave brexita, morda celo trdega, obljublja Johnson, ali kaj pričakuje od njega, možno pa je, da bo kmalu po volitvah postal (brexitski) vitez britanskega imperija, sir Nigel, ki se bo lažje in za več denarja prodajal kot govornik, posebno v ZDA, ki naj bi bile njegovo bodoče pobrexitsko lovišče denarja, če bo njegov prijatelj Trump dobil še en mandat.
Umazane volitve in taktično glasovanje
Samo nekaj dni po začetku kampanje je jasno, da bodo to najbolj umazane volitve, na katerih bo pomembno vlogo pri oddajanju glasov igralo taktično nastopanje strank in glasovanje, povezano z brexitom, ki je v nepoštenem večinskem volilnem sistemu učinkovito. Liberalni demokrati, valižanska stranka Plaid Cymru in Zeleni, stranke, ki zagovarjajo preklic brexita, so sklenili predvolilno zavezništvo, po katerem bo imela v več kot šestdesetih okrožjih poslanskega kandidata samo ena od zavezniških strank. Najbolj umazano so predvolilno kampanjo začeli vladajoči konservativci, ki so nenadoma opustili varčevalno politiko in obljubljajo milijarde na vse strani, medtem ko laburistom očitajo, da bi s svojimi obljubami, ki so jih prav tako napihnili, državo bankrotirali v nekaj mesecih. Konservativci so volilcem ponudili lažni montirani video, v katerem naj bi minister za brexit v laburistični vladi v senci Keir Starmer na vprašanje o brexitski politiki v televizijskem intervjuju odgovoril z nevedno govorico obraza. V resnici je jasno odgovoril, da bi laburisti v primeru prihoda na oblast sprožili pogajanja o novem brexitskem sporazumu, ki bi ga potem skupaj z nadaljevanjem članstva v EU volilcem ponudili na referendumu.
