Če zapis začnemo s tem, da je Kaja Teržan (1986) pesnica, ki se je med bralci zasidrala že s prvencem Delta (2015), druga knjiga poezije Krog pa ji je letos prinesla Jenkovo nagrado, poleg tega je plesalka sodobnega plesa in vzgojiteljica v vrtcu, bi navedli resnična dejstva. A avtorica se, kot pove smejoč, z žanrom življenjepisa ne strinja: »To je zgolj niz nekih dogodkov, ki jih družba izpostavi, da si jih lahko vsi ogledamo. Kot nekakšna obleka, ki si jo nadeneš, a v resnici nima prav veliko s tem, kdo si.«
Začnimo torej na povsem drugem koncu, na Kostariki. Podelitev Jenkove nagrade je namreč pesnica izpustila zaradi pesniškega gostovanja v Srednji Ameriki. »V šolah na Kostariki so imeli poleg mene recital še ravnatelj in učenci. Pomembno je videti, kako je poezija sprejeta drugje, do kam seže,« pripoveduje še sveža od vtisov.
Zaslužiti si otroštvo
»Ljudje še vedno izpostavljajo, da sem plesalka, kar hkrati sem in nisem, saj že več let ne plešem,« skomigne. »Je šlo pa pri izkušnji plesa tudi za raziskovanje, kje se počutiš varnega. Na Kostariki sem čutila varnost, ki mi pomeni absolutno utelešenost, ki ti omogoča, da takoj vzpostaviš stik z drugimi. V Sloveniji je pogosto tako, da se ne moreš človeku niti nasmehniti, ne da bi to pomenilo, da od njega nekaj hočeš. Na Kostariki lahko nasmehe deliš in vsi ti jih vračajo. Varnost in svoboda se tam ne izključujeta. Moje otroštvo je bilo varnost v družini, kjer pa nisi zares svoboden. A to sem dojela precej kasneje.«
Telo, biološko in družbeno, izkušnja otroka in predvsem ženske so vodilni motivi v njeni pisavi. »Že kot otrok sem čutila, da je biti punčka nekaj manjvrednega, dedek te ne nauči, kako se sestavi omara, punčka gre v kuhinjo. Od petega do osmega leta sem odraščala na Švedskem in videla, da ni naključje, da Pika Nogavička prihaja od tam. Dekleta in fantje tam nogomet igrajo skupaj, o tem sploh ni debate, tam si kot otrok del družbe, obstajaš. Tu si moraš kot otrok zaslužiti otroštvo šele s tem, da odrasteš, potem pa si tako ali tako ne smeš več dovoliti biti otrok.«
Podobno je z dojemanjem ženske in matere, ki se jo ves čas postavlja v vlogo žrtve. »V praksi ima današnja emancipirana ženska minimalno plačo, kar pomeni, da v primeru nezdravih družinskih odnosov ne more niti oditi na svoje. V materinskem domu sem spoznala veliko drugih mater samohranilk. Ves čas se jim vceplja v glavo, da niso nemočne. Kako, če ne dobiš od družbe niti ene priložnosti, da si to dokažeš?« pove bolj ranjeno kot jezno.
Ples je postal poezija
Identitetna tematika in vprašanje doma sta bila v sodobni slovenski poeziji večkrat umeščena v urbana okolja, a izraz Kaje Teržan počiva v naravi, zelo materialno, med jezeri, drevesi in kamni. »Obrat k naravi je praktična posledica mojega dela, v vrtcu sem preobremenjena z zvoki. Po eni strani me objame, po drugi je varna projekcija mojih vsebin, da se ne bi znesla nad bližnjimi. Ne gre za meditacijo ali poduhovljenost, ni odmik, ampak stik, bližanje sebi.«
Tudi prvenec Delta, ki je izšel iz plesa, je bil prizemljitev. »Toliko let sem poskušala na oder postaviti telo in nekaj narediti, a sem imela v tem procesu mnogo psihičnih težav; ko so se stvari začele odpirati, pa sem zanosila. Sodobni ples se veliko ukvarja z razmišljanjem in to reši s telesom. Če bi te ples moral prizemljiti, ker je tako fizičen, sem bila jaz preveč v glavi in me je ves čas odnašalo. In tako so se vsi elementi, ki bi jih moralo proizvesti moje telo med plesom, transformirali v poezijo.«
Zbirka Krog je nastala v času, ko je imela pesnica, kot pravi, že več kilometrine kaosa. Skozi napredovanje v življenju v smislu notranjega konsenza s seboj ni bližnjic, ves čas je krožnica, včasih moramo situacijo res videti z vseh zornih kotov in večkrat, komentira simboliko kroga. »Delta ima še idejo, da se bomo nekoč zlili z vsemi svojimi težavami in bo morje to odneslo, a se to ne zgodi,« razlaga o asociativni logiki, ki vse bolj vlada njenim verzom.
Ti so še enkrat krajši in bolj urejeni, drugič se razgrnejo v pesmi v prozi. »Dolge, bolj prozne pesmi so zame kot plesna improvizacija v prostoru z zelo jasnimi koordinatami, medtem ko so v kitice urejene pesmi bolj koreografija. A v nobenem primeru ne vidim prednosti. Koreografija je po navadi za publiko, ki potrebuje nekaj več strukture, tebe kot plesalca to navadno manj zanima. A koreografije pač znamo brati, jaz pa ne pišem samo zase, ampak tudi za bralca, kot pek ne peče kruha zase, ampak za ljudi, ki ga bodo kupili.« Vsak umetniški medij ima svoje omejitve, ples ima telo, ne moreš prosto lebdeti, poezija pa je tako neomejena in dostopna, sklene ustvarjalka.
