Kot piše v utemeljitvi, je Mozetič v svoji najnovejši pesniški zbirki Sanje v drugem jeziku (Škuc, 2018) raziskovanje odnosa med osebnim in političnim prenesel na najbolj intimno področje subjektovega sveta, v sanje. "Skozi 46 sanjskih skic, izrisanih v pesmih v prozi, bralec z veliko mero suspenza sledi nepredvidljivi logiki sanj, ki ji mora hočeš nočeš slediti tudi sanjajoči subjekt, ki je vselej tudi osrednji protagonist sanj." Te sanje kljub nadvse raznovrstnim kronotopom nosijo vkodirano neko isto arhetipsko situacijo, okrutno vpisano v koordinate naše sodobnosti: samost krhkega subjekta, ki v iskanju bližine drugega vselej znova doživi dramo nenehne izpostavljenosti panoptikumu družbe spektakla, nasilja in nadzora, piše v utemeljitvi, ki so jo posredovali iz Društva slovenskih pisateljev (DSP).

Subjekt, ki ga sicer žene želja, je pogosto pahnjen v dogajanje ali prisiljen v delovanje, ki mu ga nalagajo skrivni vsiljeni mehanizmi nemalokrat z obljubo pristnega stika, ki se sprevrže v svoje nasprotje. Drugi, ki bi utegnil predstavljati zatočišče nežnosti, se pojavlja v obliki dejanskih oseb, ki so na tak ali drugačen način zaznamovale življenje sanjajočega, večinoma gre za znane svetovne slovenske in jugoslovanske ustvarjalce (T. Šalamun, A. Debeljak, Jean Genet, Jacques Izoard, Juan Goytisolo). Ti so pogosto nosilci neke vednosti ali skrivnosti, ki jo skozi sanjsko zgodbo sporočajo sanjajočemu.

Kot še piše v utemeljitvi nagrade, pomemben delež zavzemajo pesmi z erotično gejevsko tematiko, med katerimi velja izpostaviti antologijsko prvo pesem /črn denar/.

Mozetiču Jenkova že leta 2003

Mozetič je ob novici o nagradi zapisal: "Zbirka mi je pomenila vstop v krog prijateljev, s katerimi sem literarno živel in ki jih ni več. Oživil sem jih skozi sanje, da bi mi pomagali preživeti. Nastajala je v nekakšnem polbudnem stanju. In boleče. Sprva je imela naslov Sanje z mrtvimi, toda kasneje sem pesmim dodajal sanje z živimi, in slednjič vse prepletel v svet, iz katerega je smrt dobesedno izginila. Verjetno tudi bolečina, da je ostal vitalizem nekega drugega jezika. Ki ga razumemo, ali pa tudi ne."

V sporočilu, ki so ga posredovali iz DSP, je tudi obudil spomin na leto 2003, ko je prejel Jenkovo nagrado za zbirko Banalije. "Tedaj je bila ta nagrada eksces, prvič je bilo nagrajeno delo, ki je vsebovalo eksplicitne gejevske vsebine," je zapisal. Dodal je, da ne ve, ali je 17 let pozneje kaj bolje. "Ne vem, ali so se tudi tokrat v komisiji kopja kresala kot tedaj. Vem pa, da je danes čas dosti bolj svinčen. In da ministrstvo za kulturo poleg 23 organizacij neodvisne kulture prav zdaj meče na cesto tudi založbo, ki je izdala obe moji nagrajeni knjigi," je zapisal in dodal: "Morda sem zato še bolj hvaležen komisiji, ki me je nominirala in celo nagradila, kar mi daje upanje, da nas ni malo, ki se upiramo zlu."

Za Jenkovo nagrado so bili letos nominirani še Maja Vidmar z zbirko Pojavi, Uroš Zupan z zbirko Sanjska knjiga, Lucija Stupica z zbirko Točke izginjanja in Jana Putrle Srdić z zbirko Oko očesu vrana. Slavnostna podelitev Jenkove nagrade 2020, ki je bila za danes načrtovana v Kranju, je zaradi trenutnih razmer, povezanih s koronavirusom, prestavljena na december oz. za nedoločen čas.