To je velik izziv za vodje, ki so se v preteklosti naslanjali na svojo tradicionalno vlogo – razdeljevanje nalog s položaja avtoritete, medtem ko se o razvoju in motivaciji zaposlenih niso kaj dosti spraševali. Posledica so bili otopeli, odsotni in nesrečni zaposleni, katerih potencial je bil le redko v polnosti izkoriščen. Raziskave kažejo, da kar dve tretjini svetovne delovne sile hodi v službo v stanju »nezavzetosti«, naredijo torej le tisto, kar se od njih pričakuje, in nič več. Milenijci, ki bodo kmalu predstavljali polovico delovne sile, so takemu načinu dela in življenja odločno rekli ne. Opozarjajo nas, da živimo tukaj in zdaj, da smo odgovorni za ljudi in svet okrog sebe ter da je lahko vsaka naša napaka v nekaj sekundah vidna svetovni javnosti. So namreč močno omreženi. Preden se zaposlijo, vsako informacijo o podjetju preverijo v širokem krogu svojih spletnih prijateljev. Plača jim je pomembna, a ne najpomembnejša – zanje je ključna kultura podjetja, ki se mora ujemati z njihovimi osebnimi vrednotami in življenjskim slogom. Če podjetje ne omogoča fleksibilnega urnika in dela od doma, si s tem pogosto za milenijce zapre vrata.
Zahtevni in lačni smisla
Milenijci vsekakor niso potrpežljivi. Skladno z dinamičnim duhom časa, v katerem so rasli, si želijo konstantnega in zanimivega dela, kjer se bodo lahko veliko naučili. Do nadrejenega pristopajo z manj distance, kot smo bili tega vajeni v preteklosti. Ni jih sram vprašati za povišico. Prav tako si milenijci želijo delovnega okolja, kjer lahko postanejo najboljša verzija sebe. S to paradigmo smo zakorakali v velik premik na področju upravljanja človeških virov, in sicer iz »opravljanja dela« v »osmišljanje dela«. Mar ni to velik korak naprej za vso človeško delovno silo?
Avtomatizacija nam že odvzema enostavne, ponavljajoče se delovne naloge in tudi delovna mesta. V prihodnosti bomo delali le miselno zahtevnejša dela, ki resnično dodajajo vrednost in v katerih bomo morali videti smisel. Milenijci nas že zdaj pripravljajo na to, saj sami ne pristajajo na nič manj.
Od vodij velikokrat slišim, kako so milenijci »zahtevni«, češ da zahtevajo hitro karierno napredovanje in obilico možnosti za osebnostni razvoj. Že dolgo je znano, da nas učenje novih stvari dela srečnejše in spada med eno izmed osnovnih človeških potreb. Učenje gradi samozavest in občutek učinkovitosti. Milenijci so pri tem zelo uspešni in okretni, saj so navajeni delati s tehnologijo in hitro pridobivati informacije. Želijo tudi pripadati določeni skupnosti in videti svoj prispevek v njej. Slednje pri vsakem posamezniku pripomore k občutku večje vključenosti, subjektivnega blagostanja in življenjskega smisla. Po nekaterih študijah predstavlja pomanjkanje socialne povezanosti večjo nevarnost za zdravje kot debelost, kajenje in visok krvni tlak. Delodajalcem, ki jim uspe ustvariti delovno okolje, v katerem se zaposleni počutijo srečne, koristne in vključene, bo uspelo privabiti ne le milenijce, temveč vsakogar.
Milenijci nas silijo, da postajamo boljša verzija sebe, podjetja pa v nujno potrebne spremembe na bolje. Svet delovne sile se spreminja s svetlobno hitrostjo. Danes imamo v enem tednu na voljo več informacij kot posameznik, ki je živel v 18. stoletju, v vsem svojem življenju. Osemurni delovnik je že zdavnaj preteklost, delamo lahko kjer koli in kadar koli. Informacije ali posnetki o dogajanju v podjetju so lahko v trenutku na družbenih medijih. Vsi v vodstvenih vlogah so pod pritiskom, saj je »zahtevne« milenijce težko motivirati in zadržati, hkrati pa jih ob današnjem pomanjkanju kadra krvavo potrebujemo.
