Deset let mineva, odkar plesalec in performer Loup Abramovici (1979) polni odre slovenske neodvisne scene. Odraščal je na Portugalskem, v Franciji je študiral klasični balet in sodobni ples, v Slovenijo pa ga je naposled pripeljala ljubezen. »Živel sem nekoliko nomadsko življenje, zaradi različnih sodelovanj sem veliko potoval po Evropi. Nisem vedel, da se bom ustalil ravno v Ljubljani, a tu sem med projektom spoznal Tejo Reba in ostal,« sproščeno pove.
Slovenska scena plesne in performativne umetnosti ga je nemudoma presenetila: »Bil sem presunjen nad raznolikostjo produkcij in drznostjo performerjev, sploh glede na majhnost države. Poleg tega sem zelo cenil, da slovenska sodobnoplesna scena ni tako klanovsko razdeljena kot denimo pariška, ko ena skupina trdi, da izvajanje drugih sploh ni ples, druga pa, da izvajanje prvih ni sodobno, in kar je še podobnih nesmislov. No, morda je moj občutek vsaj malo povezan tudi s tem, da takrat še nisem razumel niti besedice slovenščine,« se smeji, ko prikima, da se na slovenski sceni zdaj počuti doma.
Zahteva po zahtevnosti
Eden njegovih prvih avtorskih projektov, ki ga je ustvaril s Tejo Reba in Lejo Jurišič, je bil Bela kocka, črna škatla (2010), štiridnevni performans v trajanju v Vžigalici, v katerem so prečili meje med obiskovalcem gledališča in razstave ter obenem soustvarjalcem predstave in razstave. Z O-jej kolektivom (T. Reba, B. Kolenc, R. Jaušovec) se je na U3 leta 2013 predstavljal z Welcome to paradise: vrt, dokumentacija, večerja, kjer so raziskovali pomen umetnosti in njene hranljive vrednosti v današnji fizično in intelektualno podhranjeni družbi. »Cenim prisotnost narave v Sloveniji. Rad si predstavljam, da bi enkrat živel malo zunaj mesta, utopično idejo imam, da bi z družino prideloval lastno hrano, tudi v umetniškem smislu me to vprašanje zanima,« pripoveduje.
Rad se spominja tudi plodnega sodelovanja s Tomažem Gromom, s katerim sta združila glasbeno in plesno improvizacijo, pa mnogih drugih performansov v produkciji Via Negative. »Všeč mi je zahtevnost režiserja Bojana Jablanovca. Šlo je za redke priložnosti, v katerih performerji individualnih hotenj nismo žrtvovali za dobro skupine. Navadno se poskušamo med nastajanjem predstave vsi čim bolj prilagoditi drugim nastopajočim, z Jablanovcem se mora vsak res poglobiti predvsem vase in potem to izraziti.«
Disciplina telesa
Predstav, v katerih bi nastopal sam, se je vedno izogibal, raje dela v kolektivih. Ne zgolj zato, ker je na odru vsa pozornost posledično usmerjena zgolj nanj, sam pa je po naravi – čeprav gledalec tega po njegovi odrski prezenci ne bi sklepal – precej sramežljiv. Pač bolj ceni kreativno izmenjavo idej, več glav pa tudi po njegovih izkušnjah več ve. In delo z življenjsko partnerico, denimo v performansu Delo iz ljubezni (2015)? »To ni bilo nikoli lahko, poleg tega sva oba s Tejo zelo trmasta. A po drugi strani ustvarjanje predstave z osebo, ki ti je tako blizu in s katero imaš navsezadnje družino, omogoča tudi vzdrževanje nekega intelektualnega dialoga, kar me tako pri življenju kot pri delu precej motivira.«
Kot pravi, se rad preizkuša na področjih, ki mu niso domača. »Ne iščem nujno eksotike, bežim pa od konvencionalnosti raje v situacije, ki me silijo v ranljivost – denimo če sem med predstavo kolektiva Tatovi podob preoblečen v žensko ali moram preprosto peti. Precej hitro se začnem dolgočasiti, če naj bi na odru izvajal nekaj, kar zelo dobro poznam, v čemer mi je preveč udobno.« Njegov ekspresiven obraz z izrazitimi obrvmi gledalce pogosto vabi k smehu, nemalokrat grenkemu, ki ga katalizira resen razmislek, denimo na temo spola ali vpliva tehnologije na odnose med ljudmi.
V utemeljitvi za nagrado Ksenije Hribar, ki jo je leta 2013 prejel za plesne dosežke, je žirija izpostavila predvsem njegovo disciplino telesa in globoko razpredeno sposobnost improviziranja. »Nekoliko neroden sem, če moram delati z odrskimi pripomočki,« priznava. »Bolj me zanima gib, drobni premiki telesa, ki jih izvajamo vsak dan, denimo natakarjev odmik glave in pogled vstran, ko poravnavamo zapitek s kartico. Niso mi blizu plesalci, ki mislijo, da je drža hrbtenice ali poseben premik noge bolj pomemben od tega.« Pa jezik? »Želim si, da bi znal slovensko še bolje, ko sem delal v portugalščini ali francoščini, sem užival v besednih igrah in humorju, ki pride zraven. Rad delam s tekstom in rad bi ga več vključeval v predstave,« še sklene z obetom.
