Igra Gospa z morja (1888), s katero v ljubljanski Drami – v svežem prevodu Darka Čudna – nadaljujejo sezono, zgoščeno okoli pojma ljubezni, sodi med poznejša Ibsenova dela. Je nekoliko manj znana od slovite dramske pesnitve Peer Gynt (1867) ali nekaterih drugih zrelih del norveškega klasika, kot so Nora ali Hiša za lutke, Hedda Gabler in Divja račka, vendar jo s slednjimi družita podobna psihološka večplastnost dramskih oseb ter natančna, analitična pisava. »Ibsenov realizem je skrbno načrtovan gledališki konstrukt, ki kot v kakšni psihološki detektivki počasi nastavlja posamezne indice, ki na začetku le bežno nakazujejo notranja stanja protagonistov. Skozi zgodbo pa se njihove psihološke pokrajine počasi sestavljajo v širšo celoto, dokler osebe ne ostanejo povsem razgaljene,« ugotavlja režiser nove postavitve Tin Grabnar.
Podobno kot druge Ibsenove igre, katerih osrednji lik je ženska, je tudi Ellida, protagonistka Gospe z morja, nekakšna »nevrotična« junakinja, kot jo je nekoč opredelila ameriška pisateljica in esejistka Susan Sontag (ki je to Ibsenovo besedilo več kot sto let po nastanku predelala v novo različico, pred leti uprizorjeno tudi pri nas). Razpeta je namreč med predvidljivo rutino družinskega življenja, ki ga ni nikoli sprejela povsem za svojega (je druga žena vdovca, ki ima dve hčerki iz prvega zakona), ter lastnim neuresničenim hrepenenjem, ki ga pooseblja neznanec, na katerega se je v mladosti ob bežnem srečanju močno navezala. Kljub urejenemu življenju jo vse bolj razjeda želja, da bi se iz varnega pristana podala v neznano, na »odprto morje«, kjer bi poiskala svojo »pravo« usodo. Ko nekega poletja zaspanost podeželskega vsakdana popestri obisk družinskega prijatelja, nekdanjega hišnega učitelja Arnholma, se začnejo postopoma odstirati tančice preteklosti…
Z zvokom do pokrajine
»Ibsen v središče besedila postavi vprašanje partnerskega odnosa. Med divjimi slikami skandinavske pokrajine analizira psihološke mehanizme ljubezni, skozi premišljeno razporejene dvojice pa omogoči razmislek o različnih vidikih partnerskega življenja. Zakaj želimo svoje življenje živeti v dvoje? In kakšne so družbene okoliščine, ki pogojujejo naše odločitve?« razmišlja Grabnar, sicer tudi eden soavtorjev priredbe.
»Ob začetku študijskega procesa smo izhajali iz treh načinov razumevanja ljubezni, ki smo jih poimenovali zaljubljenost, romantična ljubezen in partnerska zveza. Zaljubljenost smo opredelili kot nekaj kratkotrajnega, ko telo fizično ponori in ko se izločajo hormoni ter adrenalin, romantično ljubezen pa kot hrepenenje po nečem nedosegljivem; nazadnje smo želeli artikulirati 'pravo' ljubezen, na kateri naj bi temeljil partnerski odnos,« pa je povedala dramaturginja predstave Brina Klampfer.
Poseben izziv za ustvarjalce je bil, kako na odru poustvariti okolje, v katero je postavljena zgodba in ki tudi sicer pomeni eno izmed osrednjih gonil Ibsenove pisave; v tem primeru dajejo dogajanju močan podton razburkano morje, v kopno zažrti zalivi in gorski vrhovi, ki imajo tako simbolno kot realno vlogo. Kot pove Grabnar, so se v tem pogledu odločili za uporabo gledalčeve domišljije s pomočjo večplastne zvočne slike, ki jo je oblikovala Mateja Starič: »Občinstvo lahko z notranjim očesom na odru vzpostavi močnejše valove, višje fjorde in večje čeri, kakor pa smo jih mi sposobni zgraditi s klasičnimi gledališkimi sredstvi.«
