Slovensko mladinsko gledališče (SMG) se je v zadnjih nekaj letih profiliralo v umetniško ustanovo, ki se izrazito neposredno sooča s sodobnimi družbenimi vprašanji in temami, pri tem pa na različne načine raziskuje manj običajne uprizoritvene zvrsti ter alternativne modele produkcije. Takšna drža je gledališču povrnila nekaj nekdanjega prestiža, njegovo umetniško in vsebinsko relevantnost pa med drugim potrjujejo številne nagrade, ki jih dobiva doma in v tujini. Vendar pa je usmeritev v posameznih krogih naletela tudi na določeno mero nerazumevanja, ki ga je med drugimi pokazala nekdanja strokovna komisija na ministrstvu za kulturo (v prejšnjem vladnem mandatu), ki je v zdaj že razvpiti oceni zapisala, da »SMG vztraja na poti brisanja mej med gledališčem kot umetnostjo in dnevnopolitičnim odrom resničnosti« ter »umetnost spreminja v neučinkovit politični pamflet«.
»Polemika«, ki je ni bilo
Način vodenja in programsko usmeritev SMG sta v članku novinarja Petra RakaNov začetek ali začetek konca?, ki je pred dobrima dvema tednoma izšel v časopisu Delo, kritizirala tudi dva člana umetniškega kolektiva gledališča, hišni režiser Vito Taufer in igralec Dario Varga, avtor članka pa je med drugim zapisal še, da se je po letu 2015, odkar SMG vodita direktor Tibor Mihelič Syed in umetniški vodja Goran Injac, število občinstva »prepolovilo« in da je »v kolektivu vse več napetosti in polarizacij«. Sedanje vodstvo naj bi teater postopoma spremenilo v politično platformo in »dotlej zelo raznoliko produkcijo skoraj v celoti podredilo radikalnemu političnemu angažmaju«. Pri tem se je Rak skliceval ravno na sporna stališča nekdanje strokovne komisije na ministrstvu; vodstvo SMG tega ni želelo komentirati.
Članek je dvignil precej prahu v kulturniških krogih, na svoj račun pa so prišli tudi anonimni spletni komentatorji, ki so lahko znova glodali kost o »odtujeni umetnosti, ki samo troši javni denar, vendar nikogar ne zanima«. Nanj se je z javnim pismom odzvalo tudi več kot sto podpisnikov, od kulturnih ustanov do društev in posameznikov, ki so prispevek označili kot zavajajoč ter izrazito nestrokoven in senzacionalističen, izrazili so tudi naklonjenost programu in usmeritvam gledališča; članek je bil po mnenju podpisnikov znak alarmantne tabloidnosti in svojevrsten poskus medijskega linča v času, ko se vodstvu izteka mandat. Kmalu zatem je javno podporo vodstvu izrazilo tudi 16 (od 23) članov umetniškega kolektiva in protestiralo proti »neresničnim izjavam«, ki se jih daje v njihovem imenu.
Omenjenega javnega odziva Delo zaradi »žaljivega tona« ni hotelo objaviti, ga je pa samo nekaj dni zatem obširno komentirala namestnica odgovornega urednika Ženja Leiler, ki je zapisala, da pismo podpore »ne zanika nobenega objavljenega dejstva«, in sklenila, da je »slovenska sistemsko podprta kultura vse bolj ugrabljena, pozasebljena in izključujoča«. Že naslednji večer je SMG na Festivalu Borštnikovo srečanje osvojilo več nagrad, med njimi že drugo leto zapored tudi veliko nagrado za najboljšo uprizoritev (s predstavo še ni naslova v režiji Tomija Janežiča), in se takoj nato odpravilo na gostovanje v tujino; z odzivom je vodstvo zato počakalo do včeraj.
Iztrgano iz konteksta
Tibor Mihelič Syed je zdaj pojasnil, da Raku niso odgovorili, ker je v preteklosti že večkrat zlorabil njihovo zaupanje ter njihovih pojasnil ni ustrezno uporabil v člankih: »Izkazal se je za novinarja s predsodki, ki ima mnenje izdelano vnaprej; v tem pogledu je popolnoma vseeno, kaj mu povemo sogovorniki, saj nima namena prisluhniti, kaj šele razumeti.« Zavrnil je tudi navedbe iz Rakovega prispevka: »Ni mi povsem jasno, kaj naj bi bilo v našem programu aktivističnega, in tudi predstav, ki bi jih lahko opredelili kot politične oziroma angažirane, na našem repertoarju ni več kot četrtina. Prav tako ne more držati trditev, da si igralci želijo več dramskega repertoarja, saj je tega v našem programu več kot polovica.«
Zavajajoče so tudi trditve o zmanjšanem obisku, dodaja, saj je Rak primerjal zgolj število gledalcev na ponovitvah novih predstav. »Podatki so vzeti iz konteksta, saj so bile številne lanske premiere, med njimi nagrajeni predstavi 6 in še ni naslova, zaradi posebnosti zasnove namenjene manjšim dvoranam in s tem manjšemu številu obiskovalcev. Obenem pa je povsem ignoriral druge številke – da se povprečna zasedenost dvoran v zadnjih letih praktično ni spremenila, da se je lastni prihodek gledališča povečal za skoraj 100.000 evrov letno, da smo imeli izrazito veliko število gostovanj, ter navsezadnje tudi dejstvo, da letni obisk vseh naših dogodkov že skoraj deset let niha med 42.000 in 48.000 obiskovalci, zato res ni mogoče reči, da je padel za polovico.«
»Vse odkar sem postal umetniški vodja Mladinskega, sem bil deležen žaljivk in napadov, češ da kot tujec ne morem predstavljati slovenske kulture in podobno, dobil sem tudi več anonimnih groženj,« pa je povedal umetniški vodja Goran Injac. »Pisanje v Delu je le nadaljevanje tega, kar doživljam od prvega dne, le z nekoliko drugačnimi sredstvi. Ne gre za naključje, ampak za premišljen obračun z nezaželenimi. Bodimo iskreni – če bi bil Anglež ali Francoz, ne bi nikogar zmotilo, da ne govorim slovensko.« Injac dodaja še, da tovrstni napadi na kritično umetnost, »ki jo Rak neustrezno imenuje politična«, niso nič novega: »To sem doživel že v Miloševićevi Srbiji, podobno se je v zadnjih letih dogajalo na Poljskem in Madžarskem, in ljudi, ki so pisali takšne članke, je oblast nato nastavila na položaje urednikov ali direktorjev kulturnih ustanov. Skrb pa zbuja, da tokrat ne gre za neki obskuren medij, ampak enega od osrednjih slovenskih časopisov.«
