Razkorak med tem, kaj vse je konservativna vlada zaradi brexita pripravljena narediti za majhno Severno Irsko, in ignoriranjem Škotske, je vpijoč. Obsedenost konservativne vlade z izpeljavo brexita kot domnevne volje ljudstva in vrhunca demokracije je na Škotskem, kjer je 62 odstotkov volivcev na referendumu o britanskem članstvu v EU junija 2016 glasovalo za članstvo, zelo okrepila tabor zagovornikov neodvisnosti. Okrepil ga je tudi prihod Borisa Johnsona na Downing street 10. V tolikšni meri, da je zdaj prvič po dveh letih solidna večina Škotov spet za neodvisnost.
Ko je satira rasistična
Johnson je leta 2004, ko je bil urednik desničarske revije Spectator, objavil pesem Prijateljski ogenj, v kateri je angleški pesnik James Michie (1927–2007) Škote domnevno satirično, v resnici pa rasistično razglasil za »škodljivo raso«, ki si zasluži »celovito iztrebljanje«. Tega Johnsonu Škoti nikoli niso odpustili. Petnajst let pozneje gotovo obžaluje to noro uredniško odločitev. Zanimivo je to, da te pesmi od nedavnega ni več na spletni strani revije. Vodja poslancev na Škotskem vladajoče Škotske nacionalne stranke (SNP) Ian Blackford v poslanski zbornici britanskega parlamenta je pred kratkim priznal, da je Johnson »orodje za novačenje Škotov za neodvisnost«. Johnson je Škote kot premier spet razdražil te dni, ko je dejal, da jim »ne bo dovolil drugega referenduma o neodvisnosti«, če bo na bližnjih britanskih parlamentarnih volitvah (12. decembra) zmagovita njegova stranka. Konservativci so v še neuradni volilni kampanji (uradna se začne jutri, po razpustitvi parlamenta) že opozorili na to, da se bodo hvalili, da so edina stranka, ki hoče hkrati izpeljati sporazumni brexit in ohraniti britansko unijo (Anglije, Škotske, Walesa in Severne Irske).
Stranka dveh referendumov?
Vodilno opozicijsko laburistično stranko kritizirajo kot stranko dveh referendumov, ki bi v primeru prihoda na oblast ogrozila brexit in unijo. Laburisti obljubljajo nov brexitski sporazum, dober za ekonomijo, delavske pravice in okolje, in referendum, na katerem bi se Britanci odločili ali za ta sporazum ali nadaljevanje članstva v EU. O novem škotskem referendumu je vodja laburistov Jeremy Corbyn dejal, da je nepotreben in nezaželen, vendar tudi, da ga »ne bo blokiral«. Škoti so imeli prvi referendum o neodvisnosti jeseni 2014. 55,3 odstotka Škotov je ni hotelo. Brexit in Johnson sta zelo spremenila razmerje med njimi. Če odštejemo tiste, ki ne vedo, kako bi glasovali na novem referendumu, in tiste, ki trdijo, da se ga ne bi udeležili, raziskave javnega mnenja kažejo, da bi jih za neodvisnost glasovalo 52, proti pa 48 odstotkov. Med najmlajšimi volivci, starimi od 18 do 24 let, je največje navdušenje za neodvisnost. 62 odstotkov jih pravi, da bi glasovali za neodvisnost.
Škotska prihodnost v škotskih rokah
Minuli konec tedna se je v škotskem središču Glasgow zbralo na tisoče zagovornikov neodvisnosti z modrobelimi škotskimi zastavami, ki so bili navdušeni nad besedami škotske premierke Nicole Sturgeon, da mora biti škotska prihodnost v škotskih rokah, in samo nekaj sto Škotov z zastavami unije. Poslanci škotskega parlamenta že ta teden razpravljajo o predlogu zakona, ki bi utrl pot novemu referendumu, za katerega bi morali na koncu dobiti blagoslov Londona. Zagovorniki neodvisnosti si želijo ponovitve referendumskega vprašanja iz leta 2014: Bi morala biti Škotska neodvisna država? Da ali ne? Nasprotniki neodvisnosti si želijo (brexitskega) vprašanja, ali bi morala Škotska oditi ali ostati v (britanski) uniji, in odgovorov oditi in ostati. Izid decembrskih volitev bo ključen ne samo za brexit, ampak tudi za škotsko in britansko prihodnost.
