Toda politiki in opazovalci so se ušteli. Posameznih neprijetnih in napetih dogodkov ter sovražnih izzivanj še nekaj let ni in ni hotelo biti konec. Zaradi tega je jugoslovansko vodstvo nadaljevalo z vlaganjem velikih sredstev v vojaško opremo in urjenje, dolgotrajen je bil tudi vojaški rok nabornikov. Skoraj celo desetletje po končani drugi svetovni vojni je trajal celo do 3 leta (v vojaški mornarici še leto dlje), po omenjenih prvih znakih otoplitve so ga skrajšali na 2 leti, v šestdesetih letih preteklega stoletja na 18 mesecev in v sedemdesetih letih na 15 mesecev. Naborniki so se najbolj bali služenja v obmejnih enotah, zlasti ob meji z Albanijo, Bolgarijo in Madžarsko. Kar nekaj mladih »graničarjev« so namreč domov pripeljali v krstah. K občutnejšemu izboljšanju stanja je pripomogel šele drugi obisk sovjetskega voditelja Hruščova avgusta 1963, ko sta s Titom na Brionih proučila in rešila kar nekaj vprašanj v zvezi z »miroljubno koeksistenco« med državami z različnimi pogledi na notranje ureditve posameznic.
Vukmanović v Ohridu odgovoril na protijugoslovansko kampanjo
OHRID, 10. – Za proslavo petnajste obletnice makedonsko-kosovske brigade, ki sta se je udeležila tudi Svetozar Vukmanović in Lazar Koliševski, je maršal Tito poslal pozdrav, v katerem je med drugim poudaril:
»Posebna zasluga brigade je, da je s tem, ko je združevala borce skoro vseh naših nacionalnosti, posebej v času borbe v drugih krajih, v času borb za končno osvobojenje naše države širila in čvrstila bratstvo in enotnost, to veliko pridobitev, ki nam je omogočila zmago v vojni in ki tudi v današnjih pogojih predstavlja osnovo vseh naših uspehov v izgradnji socializma. (…)«
Na zborovanju je govoril tudi S. Vukmanović, ki je obravnaval med drugim protijugoslovanske napade bolgarskih in albanskih voditeljev. V tej zvezi je poudaril, da je vodstvo KP Bolgarije tudi v pretekli vojni poskušalo z vsemi sredstvi oddvojiti makedonski narod od ostalih jugoslovanskih narodov kakor tudi od borbe za narodno osvoboditev. (…)
Vukmanović je na koncu dejal, da je, kot je videti, Albanija dobila posebno vlogo v kampanji, katero vodijo proti Jugoslaviji. Organizatorji te kampanje poskušajo dokazati na eni strani, da baje »vodi Jugoslavija hegemonistično politiko proti Albaniji«, na drugi strani pa, kot da narodne manjšine, posebno pa šiptarska, ne bi uživale narodnostnih pravic itd.
Vsakdo ve, prav tako, da je Jugoslavija po svojih možnostih ogromno prispevala h gospodarski izgradnji Albanije po vojni, ko je dala preko 40 milijonov dinarjev za izgradnjo Albanije v obliki kreditov brez obresti in brez določenega termina za vračanje. (…)
Primorski dnevnik, 11. novembra 1958
Protestna nota FLRJ vzhodnonemški vladi
BEOGRAD, 11. – Jugoslovanski poslanik v Demokratični republiki Nemčiji Mitja Vošnjak je obiskal danes podpredsednika vlade in zunanjega ministra in mu izročil protestno noto jugoslovanske vlade v zvezi z napadom predsednika Ota Grotewohla na Jugoslavijo na proslavi 41. obletnice oktobrske revolucije v Vzhodnem Berlinu. Jugoslovanska vlada ugotavlja v noti, da so najodgovornejši državni voditelji v Vzhodni Nemčiji zadnje čase izkoristili razne priložnosti za neosnovane napade na Jugoslavijo. V zvezi s tem jugoslovanska vlada omenja trditve predsednika Grotewohla o domnevnih poskusih jugoslovanskih komunistov, da razbijejo enotnost socialističnih in delavskih partij in o domnevnem oddaljevanju Zveze komunistov Jugoslavije od osnovnih načel znanstvenega socializma. (…)
Primorski dnevnik, 12. novembra 1958
Zanimivo indijsko mnenje o križarski vojni proti FLRJ
Bombayski dnevnik »Sunday Cronicle« je 27. oktobra objavil članek pod naslovom »Križarska vojna proti Titu: kakšen je dejanski cilj?« (…)
Po navadi se misli, da gre pri sedanjem sporu med Beogradom in kitajsko-sovjetskim blokom manj za teoretične razprave okrog vprašanja upravljanja države in bolj za odklanjanje Jugoslavije, da se priključi fronti komunističnih držav. Toda manj je znano, do katere mere stališče komunističnega bloka do Jugoslavije odraža sovjetsko, kaj ne odraža – kar je v tem trenutku bolj pomembno — kitajsko stališče do mednarodnega položaja. (…)
S stališča današnjega in metod, ki se v njem uporabljajo, kaže, da so Kitajci in Rusi ugotovili, da v primeru Jugoslavije politika koeksistence ni rodila sadu. (…)
Primorski dnevnik, 12. novembra 1958
Odgovor »Borbe« Gomulki
BEOGRAD, 13. – Na zborovanju sovjetsko-poljskega prijateljstva v Moskvi sta 10. novembra Hruščev in Gomulka posvetila posebno pozornost »jugoslovanskemu revizionizmu« in ugotovila, da je najvažnejši rezultat tega leta, »da se je čim bolj utrdila enotnost mednarodnega komunističnega gibanja« in da to posebno dokazuje »enoten nastop komunističnih in delavskih partij proti sodobnemu revizionizmu, ki je našel svoj najpopolnejši izraz v programu ZKJ«.
Na govor Gomulke in Hruščeva jutrišnja »Borba« odgovarja z daljšim člankom, v katerem istočasno analizira »evolucijo« Gomulkovega stališča od lanskoletnega obiska v Jugoslaviji do govora v Moskvi.
»Pustimo ob strani, koliko odgovarja trditev o enotnosti stvarnosti,« ugotavlja »Borba«, »toda če je to res, potem je nevarnost 'jugoslovanskega revizionizma' ničvredna, potem je nerazumljivo, zakaj so potrebni takšni napori, takšni napadi, številni govori in članki, da se ta 'jugoslovanski revizionizem' uniči. Mar protagonisti borbe proti 'jugoslovanskemu revizionizmu' res upajo, da lahko prepričajo socialistično javnost, da partija, ki predstavlja 18 milijonov ljudi, lahko 'spodkoplje' enotnost partij, ki danes govorijo v imenu ene milijarde ljudi?« (…)
Primorski dnevnik, 14. novembra 1958
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
