Star sistem je bil namreč pisan na kožo premožnejšim in nemško govorečim državljanom, zaradi česar je smel voliti zelo majhen odstotek prebivalstva. V ogrskem delu monarhije na primer vsega 6 odstotkov prebivalstva, v avstrijskem pa 12. Prejšnji privilegiranci so se iz bojazni za svoje nadrejene pozicije močno upirali predlaganim spremembam, vendar je naposled zmagal »glas ljudstva«. Splošna in enaka volilna pravica s tajnim glasovanjem je bila uzakonjena leta 1907. Istega leta so v Avstriji potekale torej do tedaj najbolj demokratične volitve, pri čemer je prednjačila prav dežela Kranjska. Seveda pa v duhu tedanjega kranjskega medijskega prostora ni šlo brez časopisnih besednih vojn med klerikalci in liberalci, ki so drug drugemu očitali nasprotovanje splošni volilni pravici ter se prepirali okoli vprašanja, katera stran je prva predlagala širšo podporo reformi.

Volilna reforma.

V prvi seji našega deželnega zbora se je sprožilo vprašanje, ki je danes v vsi državi na dnevnem redu.

Narodno-napredna stranka je bila vedno in je še principijalno za splošno in enako volilno pravico.

Vsa njena preteklost dokazuje to jasno in neovrgljivo. (…)

Izvajaje ta svoj program je dosegla v deželnem zboru odpravo indirektnih volitev. Po njeni zaslugi je bila Kranjska prva izmed avstrijskih dežela, ki je uvedla direktne volitve. Klerikalci so se takrat tej »volilni reformi« upirali in ji nasprotovali z vso silo, a so bili vsled energičnega nastopa narodno-naprednih poslancev premagani. (…)

Klerikalci menjajo svoje prepričanje vsako leto. Začetkoma te volilne dobe so zahtevali splošno in enako volilno pravico; lani so se ji odpovedali in zahtevali za deželni zbor samo novo kurijo s šestimi mandati. Letos so zopet to zavrgli in zahtevajo vnovič splošno in enako volilno pravico, toda samo za – deželni zbor. (…)

Slovenski narod, 26. oktobra 1905

Klerikalen narod?

Med argumenti drja. Tavčarja, s katerimi je šel v boj proti splošni, enaki volilni pravici, je tudi ta, da bi z upeljavo take pravice zmagal klerikalizem na celi črti in da bi bila svobodomiselnost poteptana. Tako tolmačenje nosi protislovje samo v sebi. Nastopanje proti splošni in enaki volilni pravici je na vsak način reakcionarno; klerikalizem pa je tudi reakcionarna struja. Ako se pobija reakcijo z reakcionarnimi sredstvi, je pač nemogoče, da bi bila svoboda plod takega boja. (…)

Ali strah pred klerikalizmom, ki bi bil posledica splošne in enake volilne pravice, je nevtemeljen. Seveda, ako je narod res klerikalen, tedaj bode tudi zastopstvo tako in tedaj je to pač v redu. Ali na Slovenskem plaši velikanska pomota. V tem ko se vedno govoriči, da je ljudstvo klerikalno, je v resnici le indiferentno, politično brez zanimanja in neizobraženo. Le zato imajo klerikalci nanje tako velik upliv. (…)

Sedanji volilni red pa je kakor ustvarjen, da ohranjuje te žalostne razmere. V sedanjih kurijah ni boja, izvzemši splošno volilni razred, ki pa v pretežno agrarni kranjski deželi tudi ne dopušča prave borbe, nego kvečjemu nekaj agitacije. (…)

Danes imamo politiko privilegiranih političarjev, nimamo pa ljudske politike, vsled tega tudi nimamo političnega ljudstva. To znajo klerikalci obračati sebi v korist. Splošna in enaka volilna pravica bi to temeljito izpreobrnila in kmalu bi se pokazalo, da narod ni klerikalen.

Rdeči prapor, 27. oktobra 1905

Splošna volilna pravica.

Idealne, vsem ustrezajoče in vse zadovoljujoče volilne pravice ni. Sedanji sistem, ko se voli po kurijah, je pa posebno krivičen in tudi zastarel, ker je star že 40 let in so se razmere od takrat zelo izpremenile.

Delavstvo zahteva splošne volilne pravice, da bi volil vsak 24 let star moški, ki biva stalno v kakem kraju. Splošni volilni razred, kakršnega imamo od časa ministra Badenija, je le karikatura občne volilne pravice, ker so volilni okraji preobširni in ker volijo v njem tudi volilci drugih razredov. (…) Na tisoče delavcev živi v kmečkih občinah. Oni so tisti element, ki daje kraju bogastvo, ki plačuje po indirektnih davkih največ v državno blagajno, ki plačuje krvni davek in kateremu prodajajo kmetje svoje pridelke, obrtniki pa svoje izdelke. Pri zakonodaji pa nimajo ti tisoči skoraj nikake pravice, ampak vso politično moč ima nekaj kmetov. (…)

Gorenjec, 28. oktobra 1905

»Napredna principijalnost«

Kdo bi ne vriskal? Slovenski liberalci so tudi za splošno in enako volivno pravico. Tako izpričuje njihov nujni predlog v deželnem zboru; tako piše od dne 26. oktobra dalje tudi njihovo glasilo »Slov. Narod«. (…)

Kako so nas že zmerjali pri »Narodu«, ko smo v svoj politiški program sprejeli splošno in enako volivno pravico? Ali niso dejali, da smo demagogi, prekucuhi, revolucionarji? Ali niso pozivali vseh oblasti v državi proti nam? (…)

Ko je prvič v imenu katoliško-narodnih poslancev predlagal dr. Šusteršič v deželnem zboru, stoji v brzopisnem zapisniku: Smeh na levi – Gelächter links in posebej je še omenjeno, da se je ob ti priliki blagohotno norčeval iz predloga dr. Tavčar. (…)

In ko je v državnem zboru v prilog Gautschu proti splošni in enaki volivni pravici vstal in govoril v imenu svoje stranke dr. Tavčar, je neumni svet mislil, da je povedal to, kar stranka misli. (…)

Ali ni dr. Tavčar v imenu liberalne stranke takrat, ko je še hodil po deželi po ljudskih shodih, smešil splošno in enako volivno pravico ter dokazoval, da je kmetom krivična? Ali ni dr. Tavčar kmete hujskal proti splošni in enaki volilni pravici, češ, bodo potem delavci in hlapci imeli ž njimi enako pravico? (…)

Stranka, ki je mogla dne 26. oktobra zapisati stavek, da je bila vedno za splošno in enako volivno pravico, more prav s tisto doslednostjo zapisati jutri, da je bila vedno, in da je še proti nji. (…)

Slovenec, 28. oktobra 1905

Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib