In o tem je pisal Borut S. Pogačnik, predsednik Združenja invalidov – Foruma Slovenije, v članku z naslovom Kdo dovoljuje zapiranje slovenskih pošt? (Dnevnik, 5. oktobra). Tam namreč piše, da je gospodarski minister Zdravko Počivalšek izjavil, da na zapiranju pošt (menda jih je na odstrelu še kar lepo število) po državi nima nikakršnega vpliva. Povedano z drugimi besedami, vlada (država) na to nima nobenega vpliva. Če je tako, potem je ugotovitev nas, državljanov te države, tudi popolnoma jasna: ne potrebujemo ministrov, ne potrebujemo takšne vlade. Če ukinjanje pošt po državi (odkar pošte obstajajo po širnem svetu in tudi pri nas, so bile to ena izmed državotvornih zadev) ni stvar države (in s tem vlade), potem namreč nič ni stvar vlade. Zakaj bi jo sploh imeli, če ne za reševanje zadev, ključnih za življenje ljudi? Za to, da bi bila sama sebi namen, zanesljivo ne, a jo ljudje v takih situacijah dejansko tako doživljamo.
Samo birokrati, sedeči na sedežih v Ljubljani, odtujeni od vsakodnevne stvarnosti, si lahko izmislijo, da se pošte ukinjajo in da pri tem ne morejo (jim ni treba!?) nič storiti. Za starejše ljudi, invalide, ljudi v oddaljenih zaselkih, ki so tudi del naše socialne (!?) države, pa ne nazadnje tudi za vse nas za zdaj še zdrave občane so pošte (še posebno po ukinitvi bank) dejansko edina oblika komunikacije za osebno poslovnost, z državo, s svetom. Brez teh bo življenje v manjših, oddaljenih krajih dejansko postalo nevzdržno in bo še nadalje, še bolj pospešeno, usihalo. Ali si, dragi politiki, ministri, predstavljate, da bomo vsi živeli v Ljubljani, pa še v nekaj večjih mestih? Takšna politika je nič manj in nič več kot genocid nad lastnim slovenskim narodom na podeželju.
Samo en argument je, ki z vidika generalne direkcije Pošte Slovenije upravičeno zdrži presojo, in to je ekonomski argument, da so male, lokalne pošte nerentabilne. Dejansko so. Ni pa to argument za državo (vlado), ker po tej logiki so nerentabilni in jih je tudi treba ukiniti upokojenci, kultura, šport in tako dalje, pa potem naštevanja kar ne more biti konec, če začnemo uporabljati tak način razmišljanja. Zato mora biti glasen apel celotnega slovenskega naroda, živečega na periferiji (če k temu solidarno pritegnejo tudi »meščani«, ne bo nič narobe), da se to danes ne more in ne sme zgoditi, da si politika tega ne sme privoščiti. Jutri kazati na katastrofo in jutri linčati politike, ki bi nas s takimi (ne)odločitvami peljali v bivanjsko stisko, bo prepozno, ker se ukinjeno nikoli ne vrača.
Borut Pogačnik v svojem prispevku ministra pozove k odstopu, če teh zadev ni v stanju urediti. Jaz ga k odstopu ne bom pozval iz zelo preprostega razloga, ker vem, da tega tako ali tako ne bo storil. Zapisal pa bom: takšen minister in vsi drugi s podobno medlimi stališči naj se zamislijo nad svojo strokovnostjo (pravna država) in svojo socialno držo (socialna država), ker drugače so ustavi, ki to določa, v posmeh, državljanom pa v katastrofo.
Marijan Lačen, Črna na Koroškem
