Slovenska odbojkarska reprezentanca se bo jutri ob 17.30 v pariški dvorani Bercy še drugič v štirih letih potegovala za zlato odličje na evropskem prvenstvu. Dvomov, ali si je uspeh zaslužila, ni. Na poti do finala je v Stožicah porazila smetano evropske odbojke, začenši z Bolgarijo v osmini finala, evropsko prvakinjo Rusijo v četrtfinalu, za vrhunec na šampionatu pa poskrbela s skalpom svetovne prvakinje Poljske s 3:1. Čeprav je bila tekma proti Poljakom izjemno napeta, nizi so se končali na 23, –24, 22 in 23, so domači odbojkarji na tekmi dajali vtis nepremagljivosti. S tekmecem so se povsem enakovredno kosali v bloku (8:8), nadigrali pa ga na sprejemu in v napadu.
Poljaki so se skuhali v slovenskem kotlu
Slovenci so na evropskih prvenstvih rdeče-bele v četrtek premagali že tretjič zapovrstjo, obenem pa se jim oddolžili tudi za avgustovski poraz v kvalifikacijah za olimpijske igre. »Želeli smo zaigrati v finalu in se potegovati za naslov, a nasprotnik je bil enostavno predober. Dali smo vse od sebe, a to ni bilo dovolj. Zagotovo so navijači odigrali pomembno vlogo. Zaradi njih nam sicer ni bilo težje, a so nedvomno dali krila domačim igralcem,« po tekmi razočaranja ni skrival poljski reprezentant Maciej Muzaj.
Prav navijači so bili na tekmi pomemben jeziček na tehtnici, ko je Slovenija padla v igri, nasprotnik pa jo je začel loviti. Tedaj ji je z oglušujočim navijanjem skoraj 12.000 gledalcev dalo nov zalet. »Težko bi opisal, koliko nam takšna podpora pomeni. Žal mi je le, da ne moremo igrati finala pred takšno publiko. To je sedmi, osmi, deveti, deseti, 20. igralec. V vsakem trenutku nam dajejo spodbudo in energijo,« je bil hvaležen kapetan Slovenije Tine Urnaut, do podobne ugotovitve pa so prišli tudi poljski mediji. »Poljska reprezentanca se je kuhala v slovenskem kotlu,« so slikovito opisali vzdušje v Stožicah.
Navijači v srcu odbojkarjev tudi v Parizu
Medtem ko so Poljaki razloge za poraz iskali tudi v sodniških odločitvah, se je v taboru zmagovalcev seveda začelo nepopisno veselje. »Nismo si želeli brona, prav tako nočemo srebra, saj ga že imamo. V Pariz gremo po zlato medaljo. Od prvega dne smo verjeli vase, bili smo prepričani, da imamo kakovost in da smo sposobni najvišjih dosežkov. Nihče naj si ne drzne reči, da je Slovenija presenečenje. Če je kdo gledal naše tekme na tem evropskem prvenstvu, se je lahko prepričal, da smo si finale zaslužili in da je treba na nas resno računati. Igralci smo se vseskozi bodrili in od prvega do zadnjega opravili svoje delo,« je bil vzhičen Dejan Vinčić.
Slovenska reprezentanca je proti Parizu poletela včeraj dopoldne, ko še ni vedela, kdo ji bo v finalu stal na nasprotni strani mreže, saj je bil drugi polfinalni obračun med Francijo in Srbijo odigran komaj sinoči. Zanimivo, v francosko prestolnico so z njimi odpotovali tudi Poljaki. »Tako zelo smo prepričani vase in v zmago v finalu, da nam je vseeno, s kom se bomo pomerili. Morda si bolj želimo Srbe, da bomo igrali balkanski derbi,« je povedal libero Slovenije Jani Kovačič. Urnaut je ob tem še pristavil: »Zavedamo se, da se proslavljanje zmage nad Poljsko za nas konča še danes. Moramo se regenerirati kar najbolje in pripraviti na finale, da ga bomo odigrali po naših najboljših močeh. Ni pomembno, kdo bo na drugi strani. Kar koli se bo zgodilo, se moramo boriti za vsako žogo in pustiti srce na igrišču.« Podobno obljubo kot kapetan je dal tudi Klemen Čebulj: »Vsakega od navijačev, ki nas je prišel podpret, bomo v Parizu nosili v srcu. Finale bomo igrali zanje!« Pred novinarske mikrofone sicer po tekmi tokrat ni stopil selektor Alberto Giuliani, ki je po eni najpomembnejših tekem v svoji karieri ostal brez glasu.
V finalu brez osmoljenca Ropreta
Največji osmoljenec nove slovenske odbojkarske pravljice je postal Gregor Ropret. Podajalcu se je v noči pred polfinalom vnel slepič in bil še isti dan operiran. A okrevanje po posegu traja dalj časa, zato je izpustil dvoboj s Poljaki, prav tako pa ostal tudi brez možnosti za nastop v finalu. »Po tekmi z Rusijo sem začutil manjše bolečine. Najprej smo sumili na virozo, a ni šlo nič na bolje. V kliničnem centru so na preiskavah ugotovili, da je prišlo do vnetja slepiča. Praktično vse se je odvilo v dveh, treh urah,« je pojasnil Gregor Ropret. »Nenavadno je bilo spremljati tekmo s strani, ko ne moreš pomagati. A fantje so res zasluženo v Parizu. Seveda mi je žal, celo poletje se trudiš, potem te pa stvar, na katero nimaš vpliva, prisili, da se konča prvenstvo. A takšno je življenje. Bom pa zato prvi in najglasnejši navijač pred televizijo,« je zatrdil Ropret, ki je tako obtičal v Ljubljani, saj letalski polet predstavlja preveliko tveganje za njegove šive. Tridesetletnik je bil vidno poklapan, po tekmi pa sta ga tolažila tako Urnaut kot Čebulj, ki sta mu obljubila, da se bosta s soigralci jutri borila tudi zanj.
