Alberto Giuliani je na klop slovenske odbojkarske reprezentanca sedel februarja, natanko 200 dni pred začetkom evropskega prvenstva. Na uvodni novinarski konferenci je z odprtostjo in humorjem hitro očaral javnost, najbolj zgovorno o visokih ciljih 55-letnika pa govori dejstvo, da je želel v dveletno pogodbo vnesti klavzulo, vezano na osvojitev evropskega prvenstva. Pri tem je tudi zanimivo, da Italijan sploh ni bil prva želja Odbojkarske zveze Slovenije. Za selektorja je bil namreč sprva izbran njegov rojak Andrea Gardini, ki pa je tik pred zdajci iz osebnih razlogov zavrnil službo.
Giuliani je trenersko kariero začel v drugi italijanski ligi leta 1996 pri San Severinu, v sezoni 2006/2007 pa klub Corigliano Volley popeljal v elitno serie A. Le tri leta pozneje je s Piemontom osvojil pokal CEV in italijansko prvenstvo, naslova najboljšega pri zahodnih sosedih pa se je pozneje veselil še dvakrat, in sicer z Lubejem v sezonah 2011/2012 in 2013/2014. Njegov prvi in tudi edini stik z reprezentančno odbojko pred prihodom v Slovenijo je bil na slovaški klopi, ki jo je prevzel leta 2015, a že leto pozneje mesto prepustil Miroslavu Palguti. »Alberto je človek, ki goji veliko strast do odbojke,« zase pravi Alberto Giuliani, ki je s tem športom omrežil tudi sina Ludovica. Ta nastopa za že omenjeni Corigliano Volley. Selektor Slovenije velja tudi za velikega ljubitelja motošporta. Predvsem motociklov, saj je v mladosti tekmoval v motokrosu, po prevzemu slovenske reprezentance pa je postal tudi navijač šampiona iz Makol Tima Gajserja.
Usoda je hotela, da bo slovenskim odbojkarjem v velikem finalu nasproti stala Srbija, ki jo vodi njihov nekdanji selektor in Giulianijev predhodnik Slobodan Kovač. Dvainpetdesetletnik je bil na čelu Slovenije slabi dve leti, od reprezentance pa se je poslovil po lanskem svetovnem prvenstvu, ki je bilo za našo vrsto brez presežkov, saj ga je končala na devetem mestu. Kovač ima za sabo izredno uspešno športno pot. Z reprezentanco Jugoslavije je kot igralec osvojil zlato odličje na olimpijskih igrah v Sydneyju in bronasto odličje na olimpijskih igrah v Atlanti, pohvali pa se lahko še z medaljami s svetovnega prvenstva, evropskih prvenstev, svetovnega pokala in svetovne lige.
Svojo trenersko pot je začel pri Radničkem iz Kragujevca, nato pa leta 2010 odšel k italijanskemu prvoligašu Perugii, ki jo je vodil štiri leta in bil v tem času dvakrat izbran za najboljšega trenerja italijanskega prvenstva. V selektorski vlogi se je prvič preizkusil na klopi Irana in ga popeljal do naslova azijskega prvaka, do šestega mesta na svetovnem prvenstvu 2014 na Poljskem in do četrtega mesta v svetovni ligi. Na čelo Srbije je prišel povsem nenadejano in pred komaj dobrim mesecem dni, ko je na tem položaju nasledil Nikolo Grbića. Ta je po neuspehu na kvalifikacijskem turnirju za olimpijske igre 2020 prekinil sodelovanje z zvezo.
.png)
