Že vse leto je tako. Prejel sem Bloudkovo priznanje in bil kot prvi športnik imenovan za častnega občana Raven na Koroškem. Tako ali tako pa vedno spremljam Tineta, zato sem veliko na poti.
Pred leti ste za Dnevnik povedali, da vas v tujini še vedno zelo cenijo, medtem ko se v Sloveniji na vas kar nekoliko pozablja.Če v šali povem, je Uršlja gora očitno previsoka in ljudje ne vidijo čez njo. Mlini meljejo počasi, a meljejo. Verjetno v svetu ni takšne odbojkarske družine, kot je naša. Vsi igramo oziroma smo igrali ta šport. Jaz, žena, sinovi in vnuki. Temu športu smo popolnoma predani. Odbojka je naše življenje.
Obiščete vsako domačo tekmo slovenske reprezentance?Ne obiščem samo domačih, tudi tiste v tujini, prav tako ne obiskujem samo reprezentančnih tekem. Ko je Tine igral za Trentino, sem si ogledal tudi tekme finala lige prvakov v Krakovu. Povabila na evropska tekmovanja mi vedno priskrbi Aleksandar Boričić (predsednik Evropske odbojkarske zveze, op. p.), vstopnico pa mi je obljubil tudi za finale evropskega prvenstva v Parizu. Upam, da bom tam lahko stiskal pesti za Slovenijo.
Sta z gospodom Boričićem dobra prijatelja?Sva pripadnika dveh različnih generacij. Jaz sem ravno končeval nastope v reprezentanci, ko se je on vanjo prebijal. Kljub temu sva skupaj igrala skoraj tri leta, se družila in ostala v stikih. Srečevala sva se na najrazličnejših tekmovanjih po svetu.
Ste ostali v stikih tudi z drugimi reprezentančnimi soigralci?S številnimi se slišimo še zdaj, se pokličemo in si čestitamo za rojstni dan. Veliko jih je že pokojnih. Pred nekaj leti sem prejel povabilo srbske odbojkarske zveze na srečanje vseh generacij reprezentantov Jugoslavije, ki se je odvijalo v njihovi skupščini.
Viktor Krevsel je nekoč dejal, da ob prihodu v trenerski štab jugoslovanske odbojkarske reprezentance ni bil deležen velike naklonjenosti. Ste imeli vi podobne izkušnje?Od Slovencev sem bil bolj ali manj edini stalni član reprezentance, zato me na začetku niso najbolje sprejeli. Ker sem igral bos, sem veljal za čudnega fanta iz Koroške. V ljubljanski dvorani Tabor sem žogo udaril tako močno, da se je odbila na balkon. Bil sem ekstrem, ki ga niso sprejeli z navdušenjem. Smatrali so me za konkurenco. Če nekoga ne sprejmeš, iščeš njegove slabe točke. Motilo jih je, da mi je ime Adolf, da sem Slovenec. Klicali so me Hitler in vse živo. Zaradi tega sem bil zelo razočaran. Nekdo mi je nato svetoval, naj jim vrnem z enako mero in izrečem točno določeno kletvico. Ko smo se ogrevali in igrali nogomet, sem po nekaj žaljivkah na svoj račun storil prav to. Vsi so planili name, a smo spor razrešili in odtlej smo se odlično razumeli.
Vam je v spominu ostala še kakšna anekdota iz takratnih časov?Toliko sem jih že povedal, da se bojim, da se bom ponavljal. Med zanimivejšimi je zagotovo ta, da mi zaradi pogostih potovanj en potni list ni zadostoval, zato sem imel kar tri. Enega sem imel v Sloveniji, drugega so mi naredili v Beogradu, tretjega pa v Zagrebu. To mi je prišlo zelo prav, saj si takrat devize lahko kupil le s potnim listom, višina zneska pa je bila omejena.
Se ob gledanju sodobne odbojke tudi vam zdi, da je postala preveč komercialna?Da. Samo poglejte našo reprezentanco, ki je zaradi premajhne komercialne zanimivosti ostala brez nastopov v ligi narodov. Res je, da smo se zdaj vanjo kvalificirali, a smo eno leto izgubili. Pravi podvig je, da so nam dodelil organizacijo kvalifikacijskega turnirja za ligo narodov in evropskega prvenstva. Bili smo premalo samozavestni, zdaj pa na zvezi dokazujejo, da so sposobni odlične organizacije največjih tekmovanj.
Je premalo samozavestna tudi slovenska odbojkarska reprezentanca?Mislim, da se je to zelo popravilo. Že od Andree Gianija dalje. Številni me sprašujejo, kaj mi o reprezentanci pravi Tine. Vendar mi sam o odnosih v reprezentanci in trenerjih nikoli ni dejal ene besede. Neverjetno je, a od njega nikoli ne boste slišali slabe besede.
Ste želeli, da vaši sinovi postanejo odbojkarji?Vsem trem nisem nikoli rekel, da morajo biti odbojkarji. Edino, kar sem zahteval od njih, so vztrajnost in delovne navade. Andrej je igral košarko za kadetsko reprezentanco Jugoslavije, a se je potem odločil za odbojko. Matjaž je skakal v višino in se odločil enako. Tine je plaval, smučal, igral nogomet, a je vedno dejal, da bo odbojkar. Predvidevam, da bi, če bi bil muzikant, to postali tudi moji otroci.
Po koncu igralske kariere ste bili tudi trener. Katera funkcija vam je bila najbolj pri srcu?Najlepše je igrati. O vsem odločaš sam. Že res, da ti da trener navodila, a na koncu ti sprejmeš odločitev. Kot trener sem zelo rad delal z odbojkaricami. Če si jim naročil deset trebušnjakov, so jih one naredile petnajst. Pri fantih se bo zgodilo obratno. Namesto deset jih bo pet. Poleg tega mi je bilo kot trenerju težko. V ekipi sem imel 14 igralcev, v igro pa sem jih lahko poslal le šest. Delo trenerja je zelo stresno.
Iz Koroške prihaja kar nekaj odličnih odbojkarjev. Poleg vašega sina Tineta velja izpostaviti Klemna Čebulja in Izo Mlakar.Malo bi vas popravil, izvrstne rezultate dosegajo tudi drugi športniki iz teh krajev. Sam pravim, da tako dobrih pogojev za šport, kot jih imajo Ravne na Koroškem, nima nihče na svetu. Na izjemno majhnem prostoru ima kraj odprt in pokrit bazen, stadion, smučišče. Pogoji so idealni. Edina slaba stran je, da ni namestitvenih storitev. Moja velika želja je, da bi Ravne dobile tudi športni muzej. Ravne so dale ogromno dobrih športnikov Jugoslaviji in Sloveniji.
Odbojko še igrate?Nič več, sedaj igram tenis. Predvsem v dvojicah, ker ni treba preveč teči. S prijatelji dvakrat na teden igramo po dve uri. Zdaj čakam predsednika Odbojkarske zveze Slovenije Metoda Ropreta, da se prvenstvo konča in odigramo partijo in morda proslavimo tudi medaljo.
Verjamete, da jo bodo Slovenci osvojili?Težko bo, ker nas v četrtfinalu najverjetneje znova čakajo Rusi. Previdni bodo morali biti tudi v osmini finala, saj se naša skupina križa s skupino, v kateri igrajo Francozi, Italijani in Bolgari.
