Že javnomnenjske ankete so kazale, da bo štafetna palica iz rok štirikratnega izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja po 13 letih kontinuiranega vladanja predana izzivalcu Beniju Gancu na čelu Modrih in belih. To naj bi mu zdaj zagotavljal poslanski sedež več, kot naj bi jih imel Likud po preštetju vseh glasov, čeprav so današnji vmesni izidi še kazali na ponovljen spomladanski remi. Z 31 poslanci je Netanjahu izgubil kar sedem poslanskih sedežev, saj je osvojenih 35 na aprilskih volitvah v sicer razpuščenem knesetu čez poletje povišal na 38, Modri in beli pa so bili tudi za odtenek manj prepričljivi kot spomladi in s 35 zdrsnili na 32 poslancev. Na njun račun so se okrepili desničarski sekularni nacionalisti Avigdorja Liebermana. Yisrael Beiteinu oziroma Izrael, naš dom ima po novem štiri poslance več in skupaj devet, medtem ko se je skupna lista izraelskih strank z arabskim predznakom s tremi dodatnimi vrnila na tretje mesto iz leta 2015 s trinajstimi poslanci. Lieberman tako kot po aprilskih volitvah ostaja jeziček na povolilni tehtnici, tokrat še z nekoliko večjo težo, že pred volitvami pa je napovedal, da bi bila po njegovem okusu liberalno usmerjena narodna enotnost z Likudom in Modro-belimi. Kot izhod iz pričakovane ponovne povolilne slepe ulice je videl takšno trojno koalicijo s prepričljivo večino 72 poslancev tudi danes.
Z Netanjahujem na čelu Likuda ali celo znova kandidatom za premierja je tako široko zastavljena koalicija praktično nemogoča. Sicer je pripravljenost za povezovanje z Likudom po volitvah že izrazil Ganc, a bi morali tudi zanjo nekaj žrtvovati Modri in beli, za začetek sožitje z združeno listo arabskih strank, ki bivšemu načelniku generalštaba izraelske vojske trenutno iz opozicije napoveduje podporo pri oblikovanju morebitne manjšinske vlade.
Netanjahu ne razmišlja o upokojitvi
Da se ne bo zlahka umaknil v politični pokoj, je dal Netanjahu vedeti takoj po spoznanju, da se mu manever s še drugimi izrednimi volitvami v enem letu ni izšel. Zanj so volitve pomenile svojevrstni referendum o dolgoletnem vladanju, ki Izraelcev ni pustilo ravnodušnih in mu še vedno zagotavlja nekaj političnega kapitala za pokritje vseh očitanih mu korupcijskih rabot. Iz napol izpraznjenega volilnega štaba v Tel Avivu je že v noči na sredo za slab rezultat obdolžil medije zaradi, kot je dejal, enostranskega poročanja, pri tem pa se za spremembo od aprila izognil razglašanju zmage, a tudi priznanju poraza, in napovedal prizadevanja za oblikovanje »sionistične vlade«. »Ne bo in ne more biti vlade, ki bi bila odvisna od protisionističnih arabskih strank, ki zanikajo sam obstoj Izraela kot židovske in demokratične države,« je še zatrjeval. Zadržan glede volilnega rezultata je bil tudi Ganc, ki je ocenil le, da so »milijoni državljanov rekli ne hujskaštvu in razdoru ter da enotnosti«.
V skladu z izraelsko zakonodajo bo imel kandidat za sestavo vlade 28 dni časa, da si zagotovi podporo vsaj 61 poslancev v 120-članskem knesetu. Predsednik države Reuven Rivlin je že dal vedeti, da v nasprotju s spomladjo roka ne bo podaljševal še za predvidena dva tedna, bo pa uveljavil svojo pristojnost, da oblikovanje vlade zaupa naslednjemu kandidatu. Maja letos tega ni storil, ampak je dovolil Netanjahuju, da v knesetu vloži zakon o njegovi razpustitvi, prvi v zgodovini, ne da bi po izvolitvi glasoval o novi vladi. Priložnost za povolilno koalicijsko preračunavanje imata zdaj tako Netanjahu in Ganc, tokrat v obrnjenem vrstnem redu, tako da slednji končno dobiva priložnost, da začne stvarne pogovore o koaliciji, ki mu je bila spomladi s še enim od številnih samovoljnih Netanjahujevih političnih manevrov odvzeta.
