Nuriel Zarifi, lastnik prijetne kavarne v zahodnem Jeruzalemu, se ni spraševal, koga bo volil. Osebno pozna prvega ministra Benjamina Netanjahuja, ki se včasih ustavi na kavi in danskem pecivu. »Ima izkušnje. To je pomembno za vsakega navadnega državljana, še posebno v državi, kakršna je Izrael s številnimi izzivi. Ima dobre odnose z državniki po svetu, kakršni so Angela Merkel, Donald Trump, Vladimir Putin. Z njim lahko mirno spimo,« je pojasnjeval poročevalki DW, preden je odšel na volišče, kjer se je že drugič letos odločalo predvsem o Netanjahujevi politični usodi, čeprav so bili na njih, po mnenju Tamirja Sheaferja, dekana oddelka za sociologijo na hebrejski univerzi v Jeruzalemu, na preizkušnji demokratične inštitucije države in njene vrednote, zlasti tradicionalne proti liberalnim in sekularne proti verskim.
Zarifove odločenosti niso delili njegovi sodržavljani. H glasovalnim skrinjicam jih je bilo povabljenih nekaj več kot šest milijonov, ob udeležbi, ki je bila na ravni spomladanskih 68 odstotkov, pa so po projekcijah izraelskih televizij Likudu že štirikratnega premierja namenili 31 do 33 poslancev v 120-članskem parlamentu, glavnemu tekmecu Bennyju Gancu na čelu modro-belih pa 33 do 34.
Kamere za preglednost in nadzor
Volitve je spremljalo okoli 3000 opazovalcev, večina med njimi tokrat s telesnimi kamerami, ki naj bi dokumentirale vse morebitne nepravilnosti in zagotavljale popolno preglednost volje ljudstva. Ta novost, deležna tudi kritik zaradi poseganja v zasebnost, bo po napovedih nekoliko upočasnila objavo končnih rezultatov. Direktor centralnega volilnega odbora Orly Adas je tako prejšnji teden dejal, da bo do danes popoldne ali še kasneje znan rezultat preštetja le okoli 80 odstotkov glasov.
Javnomnenjske ankete so sicer napovedovale rezultat, podoben letošnjemu aprilskemu, ki se je končal z mrtvim tekom med glavnima protagonistoma, Netanjahujevim Likudom in modro-belo koalicijo nekdanjega poveljnika izraelskega vrhovnega štaba Bennyjem Gancom. Z zagotavljanjem, da je slednji samo nemočen levičar, ter obljubo, da bo naredil dolino Jordana za dokončno izraelsko, je začel štirikratni premier s težkim korupcijskim nahrbtnikom ribariti med neodločenimi volilci v več ribnikih. Podobno je ravnal tudi Gantz, ko je v isti sapi Netanjahujevo karto z Jordanom označil za prazno obljubo in poudaril, da bo obmejna dolina na zasedenem palestinskem Zahodnem bregu »za vekomaj izraelska«. V proporcionalnem volilnem sistemu, v katerem morajo za uvrstitev v kneset stranke doseči 3,25-odstotni volilni prag, pa je zlasti pri manjših lahko odločilen vsak glas. Posebno vlogo igra tudi arabski živelj, ki praviloma s skromno udeležbo – aprila manj kot polovično – voli arabske ali levičarske judovske stranke in lahko z okoli 20-odstotnim deležem v populaciji opazno vpliva na končen rezultat. Netanjahu, ki je danes sam kršil volilni molk, je tako palestinskim oblastem že očital, da se s pozivanjem arabskih prebivalcev k volilni udeležbi vmešavajo vanje.
Netanjahu je sicer ob oddaji glasu na volišču v Jeruzalemu prav zaradi napovedanega tesnega izida vse izraelske državljane pozval, naj pridejo na volišča. Njegov izzivalec Ganc pa je na volišču pri Tel Avivu volilce pozval, naj zavržejo korupcijo in ekstremizem. »Želimo si novega upanja. Danes glasujemo za spremembo,« je dodal. Desni tabor za zdaj lahko računa na 54 do 57 poslanskih sedežev, Gancovi levi sredini pa se podobno obeta od 54 do 58 poslanskih mandatov od potrebnih 61 za sestavo vlade.
