Raymond Burke zdaj to počne z ostrim obsojanjem delovnega dokumenta za sinodo za Amazonijo, ki se bo začela 6. oktobra in bo trajala tri tedne. Vsekakor ji papež, ki je Argentinec, posveča veliko pozornosti. Sicer bodo na njej razpravljali predvsem o delovanju cerkve na območjih, kjer primanjkuje duhovnikov, in o tem, da bi se morali od Indijancev naučiti spoštljivega odnosa do stvarstva.
Sinoda za Amazonijo
Burke, ki ima 71 let, pa se boji, da bo sinoda spodkopala cerkveni nauk in sprejela ideje, ki niso združljive s katoliško doktrino. Med drugim obsoja težnjo delovnega dokumenta sinode, da bi lahko tudi poročeni moški in ženske postali duhovniki. Je tudi proti »implicitnemu panteizmu« in prizadevanju, da bi se »pogansko praznoverje amazonskih plemen razumelo kot izraz božjega razodetja, tako da bi morala cerkev s tem poganstvom vzpostaviti dialog«. Ogorčen je, da se delovni dokument sinode zavzema za »medkulturni dialog, ne pa za evangelizacijo (pokristjanjevanje)«.
Burke, ki sinodo razume celo kot odpad od vere (apostazijo), je pozval katoličane, naj se skupaj z njim proti tem krivoverskim težnjam borijo s 40-dnevno molitvijo: vsak dan del rožnega venca in post enkrat na teden. V molitvi naj bi posebej prosili, da papež Frančišek in škofje iz Amazonije ne bi dovolil dvoumnosti, ki bi postavile pod vprašaj nauk cerkve, tudi glede tega, kdo je lahko duhovnik.
Papež ostaja neomajen
Ob vračanju s potovanja po Madagaskarju (kjer se je srečal s Pedrom Opeko), Mozambiku in Mavriciju se je papež Frančišek v letalu na konferenci za novinarje odzval na prizadevanja Burka in drugih konservativcev, da bi postavili pod vprašaj njegovo legitimnost. »Molim, da ne bo razkola, a ni me strah,« je dejal. Razkol bi konkretno pomenil, da bi konservativci papežu tudi formalno odrekli poslušnost. Leta 1988 je tako prišlo do izobčenja in razkola, ko je ultrakonservativni nadškof Marcel Lefebvre, sicer nasprotnika II. vatikanskega koncila, brez papeževe odobritve postavljal škofe.
Vsekakor papež Frančišek marsikateremu škofu ni všeč, ker napada bogastvo cerkve in ker si prizadeva, da bi duha cerkve vsaj malce približal duhu časa, tudi glede odnosa do ločencev in homoseksualcev. Očitajo mu celo, da je zaradi svojega odnosa do migrantov, socialne pravičnosti in kapitalizma komunist. Na to se je takole odzval: »Glede socialnih vprašanj govorim isto kot papež Janez Pavel II. Iste stvari!« Poljak je bil v primerjavi z Argentincem vsekakor bolj konservativen in dogmatičen, med drugim je odločno nasprotoval temu, da bi ženske postale duhovnice.
Frančišek ni prvi papež, ki ga kritizirajo znotraj Katoliške cerkve med njegovim papeževanjem. Toda lani je kar dvajset ameriških škofov zahtevalo Frančiškov odstop. Kako resen je spor znotraj cerkve, je Frančišek pokazal zdaj, ko je omenil možnost razkola. Gre tudi za to, da poskuša s povečevanjem napetosti obračunati z nasprotniki.
A če bo sinoda za Amazonijo odprla možnost, da poročeni moški in ženske postanejo duhovniki, bi mu nekateri konservativni škofje lahko tudi formalno odrekli poslušnost, s čimer bi povzročili svoje izobčenje in razkol, ki bi bil hujši kot tisti leta 1988.
