Najprej, zakonska zveza je zakrament (eden od sedmih) v rimski Cerkvi, evangeličanska pa pozna samo dva zakramenta (krst in Gospodovo večerjo). Zato imata Danska in Finska, kjer je večinska Cerkev evangeličanska, pri takem priznavanju manj problemov, čeprav gre tudi tam za ostanek časa, ko še ni bilo ločitve Cerkve in države. Po kanonskem pravu rimske Cerkve pa razveza ni mogoča, obstoji le »ločitev od mize in postelje« ali pa razveljavitev, ki je v najnovejši dobi obravnavana bolj elastično. Bi morala država odreči razvezo cerkveno poročenima?
Kraljevina Jugoslavija je imela tri z državo povezane verske skupnosti: pravoslavno Cerkev, Katoliško cerkev in islam. V vodenju matičarstva so bile v službi države, civilna poroka pa je bila bolj izjema. V Sloveniji je to pomenilo, da so se poroke sklepale predvsem v Katoliški cerkvi, v njeni »popolni pristojnosti«; »ker je zakon pogodba in zakrament, te pa lahko podeljuje izključno Katoliška cerkev«, se po njenih kanonskih predpisih ob razpadu zakonske zveze ločenci niso več mogli poročiti. Obstajala sta dva izhoda: prestop v pravoslavje, kjer je ločenec ali ločenka morala najprej dokazovati svojo nekrivdo, ali pa prestop v islam. V tem drugem primeru je odločalo šeriatsko sodišče v Sarajevu; v primeru pisatelja Lojza Kraigherja je njegova žena in mati štirih otrok prejela razsodbo, da »stopa v haremu Alije Kraigherja na drugo mesto«.
Državno dolžnost matičarstva je Cerkvi naložil razsvetljeni absolutizem, pri nas Jožef II. Župnike je preprosto obremenil z neplačanim delom za državo. Z ločitvijo Cerkve in države je registracija rojstev in smrti ter porok in razvez prešla na državo; ta izdaja dokumente, ki so potrebni za uveljavljanje državljanskih pravic in dolžnosti. Si torej Slovenska škofovska konferenca res želi, da bi ji država ponovno naložila to breme? Da bi morala o svojih zakramentalnih porokah in njihovi nadaljnji usodi sproti dokumentirano obveščati matične urade?
Za državo je sklenitev zakonske zveze pogodba, s katero dve osebi, ki nista v bližjem sorodstvu, postaneta svojca; tradicionalno sta to moški in ženska, stvar pa se zaplete že pri spolni pripadnosti transspolnih oseb, še bolj pri zamenjavi spola med trajanjem zakonske zveze, povsem pa z izenačenjem zveze med istospolnima osebama s tradicionalno zvezo med raznospolnima osebama. Vsa ta določila so v kompetenci države, Nemčija je denimo svojo »zakonsko zvezo za vse« uzakonila tik pred volitvami. Pridobljeni status svojca pomeni tudi dolžnosti in pravice v skrbi za sozakonca, vključno z informacijami v primeru bolezni, ter pravico dedovanja. Razmerja med zakonsko zvezo in družino so posebno vprašanje; družina je mnogo širši pojem in obstaja tudi v oblikah brez zakonske zveze.
Verske skupnosti se ob gornjih dilemah odločajo različno, a o tem, kaj jim je sprejemljivo, se odločajo po kriteriju vere. Tudi v sebi navadno niso čisto enotne, na različne načine se udeležujejo javnega diskurza. A cerkvena poroka in tudi drugi s skupnim življenjem vezani obredi so iskanje Božjega blagoslova in naklonjenosti. Verski obred je nekaj čisto drugega kot pravni akt. Zato cerkvena poroka pač ne more biti hkrati tudi civilna. Kar je bilo racionalno v času Jožefa II., je danes anahronizem.
Božidar Debenjak, Ljubljana
