Po romarskih poteh, zlasti v Compostelo (reden hodec je recimo nogometaš Branko Oblak), pa hodijo tako množično, da Španci mislijo, da je Slovenija država z izjemno velikim številom prebivalcev. Saj res, zakaj pa bi papež hodil na obisk v državo, kjer je vse lepo klerikalno urejeno in nima nobenega smisla motiti, se v novi številki Nedeljskega dnevnika sprašuje novinar Aleksander Lucu.
Je pa en Slovenec osebno doživel obisk svetega očeta. Frančišek je minulo nedeljo obiskal slovenskega misijonarja na Madagaskarju Petra Opeko, argentinskega Slovenca, ki velja za čudežnika, potem ko je na smetišču iz nič, vendar z dobrotniki z vsega sveta postavil mesto Akamasoa z dostojnimi bivališči za brezdomne, ponižane in razžaljene. Dogajanje je v knjigi Mesto upanja Petra Opeke sijajno opisal Francoz Pierre Lunel. Samo medklic: ne brez razloga so mnogi že zdaj prepričani, da se bo nekega dne prav ob imenu Peter Opeka pokadil beli dim iz Vatikana.
Prevod Lunelove knjige iz francoščine v slovenščino je sijajno opravil profesor teologije dr. Drago Karel Ocvirk, ki je študiral na katoliški univerzi v Parizu, kjer sta se z Opeko tudi spoznala. Drago Karl Ocvirk, ki je postal eden najbolj cenjenih mislecev v slovenski Cerkvi, je že sam zanimiva zgodba, kajti pri šestdesetih letih (1. septembra 2013) se je odločil, da bo izstopil iz Cerkve in tudi uradno postal oče svoji deset mesecev stari hčeri in mož njeni mami.
Je bil pa Peter Opeka v Parizu velik prijatelj sina nekdanjega francoskega predsednika Francoisa Mitteranda (oba je navduševal nogomet). Sprejeli so ga kot družinskega člana, predsednikova žena Danielle pa je bila pozneje med najbolj zagnanimi zbiralci denarja za Opekovo delo na Madagaskarju. Dr. Ocvirk je zapisal, da je bilo prav Opekovo poznanstvo z Mitterrandom odločilno pri naglem priznanju samostojne Slovenije. Tako pravi cerkveni vir, civilni pa dodaja, da se je Mitterrand posebej zavzel za Slovenijo zaradi iskrenega prijateljevanja z verjetno v svetu (tudi po vrednosti njegovih slik) najbolj prepoznavnim slovenskim slikarjem Zoranom Mušičem, ki je od leta 1945 s Slovenijo v srcu živel v Benetkah. Z ženo, tudi slikarko, Ido Barbarigo (portretirala je tudi Mitterranda) sta živela v stari beneški palači blizu Trga svetega Marka in v neposredni bližini najbolj slavnega bara v laguni, Harryjevega bara (Harry's bar), kjer je ob obisku iz Slovenije vedno posedal v družbi dveh velikih slovenskih gospodov, arhitekta Sergeja Pavlina in direktorja Moderne galerije Zorana Kržišnika. Harryjev bar slovi po šampanjskem koktajlu z breskovim sokom bellini, ki so ga prihajali okušat tudi igralec Orson Welles ter pisatelja Ernest Hemingway in Sinclair Lewis.
Nadaljevanje v tiskani izdaji Nedeljskega dnevnika.
Pokrajine napovedujejo vročo jesen
Še več zanimivih člankov – denimo o tem, kakšne polemike je sprožil predlog ustanovitve slovenskih pokrajin, kakšne so metode prevarantov na facebooku, kaj je legendarni slovenski košarkar Ivo Daneu svetoval Luki Dončiću, s kakšnim receptom je na festivalu goveje juhe komisijo osvojila zmagovalna ekipa… – pa v tokratni tiskani izdaji Nedeljskega dnevnika pri vašem prodajalcu časopisov.
