Slovenija je z nekaj vmesnimi prebliski skoraj desetletje čakala, da se je bojazljiva, počasna, neodgovorna in mestoma nedelavna reprezentanca spremenila v motivirano, odločno, pogumno in samozavestno moštvo. Izkazalo se je, da igralci na klopi niso potrebovali nergaškega selektorja ali nadomestnega očeta, ampak dokazanega strokovnjaka z avtoriteto in znanjem, ki jim je vcepil zmagovalno miselnost in jih prepričal, da so pri ustvarjanju kulta reprezentance pomembni tudi umazani dresi in krvava kolena. Zdaj ni nobenega dvoma več, da je Matjaž Kek prižgal luč v garderobi slovenske reprezentance, ki ima izvrstno izhodišče pred vznemirljivim zaključkom kvalifikacij za evropsko prvenstvo. Septembrski podvig z dvema zmagama v prebujenih in glasnih Stožicah meji na čarovnijo, ki navijačem vliva upanje, da se bo jeseni zgodilo nekaj velikega.
Matjaž Kek se je na slovensko klop vrnil v idealnem obdobju, ko je reprezentanca v ligi narodov strmoglavila v klet evropskega nogometa, »umazano delo« ob odhodih Boštjana Cesarja, Valterja Birse in Kevina Kampla pa je opravil že njegov predhodnik Tomaž Kavčič. Kek je ob ustoličenju podedoval skoraj v celoti selekcionirano moštvo, ki ga je s taktičnimi in psihološkimi triki v manj kot letu dni mojstrsko dvignil iz povprečja. Ena od njegovih največjih zmag je vrnitev prerojenega zvezdnika Jana Oblaka, ki mu po lanskem izmikanju reprezentanci pristoji celo kapetanski trak. Kek je poživil duha v slovenskem nogometu tudi s prepričljivimi in vsebinsko polnimi javnimi nastopi, ki so čisto nasprotje zadnjih let, ko je javnost skorajda že nasedla zgrešeni teoriji, da reprezentanca nima kaj iskati na velikem odru.
Slovenija je po zmagah nad Poljsko in Izraelom zasukala razmerje moči v kvalifikacijski skupini G, kjer so pred zadnjimi štirimi tekmami odprte vse možnosti. Če bo reprezentanca jeseni izkoristila septembrski zalet, bo imela usodo v svojih rokah vsaj do zadnjega gostovanja v Varšavi. Ni nepomembno, da si je naposled izborila privilegij, da se bodo tudi nasprotniki ustrašili njene moči. Šampionski zaključek kvalifikacij z uvrstitvijo na veliko tekmovanje bi Sloveniji končno vrnil izgubljeni ugled, selektorju Keku pa zagotovil večno slavo.
