Če bi upošteval res le navidezno višino sonca na našem nebu, je seveda spomladi sonce nekaj časa enako visoko kot septembra. A vendarle je razlika v pogledih, ki nam jih ponuja takrat ali pa zdaj. Verjetno vsak prizor, ki nam vzbudi pozornost, gledamo oziroma občutimo celostno. Ne samo, kako močno je osvetljen, pod kakšnim kotom padajo sončni žarki, ampak tudi, kako prosojen je zrak – ali je malo zamegljen ali bister kot kdaj pozimi, ali nas zebe, ko opazujemo, ali pa nam je morda prijetno toplo. Morda nam mimo ušes buči veter… Na srečo imamo več čutov, ki se med seboj dopolnjujejo in povezujejo naše zaznave v celoto.
In ravno ta celota me septembra vedno znova osvoji. Ker nas narava večinoma po malem razvaja. Na soncu ni prevroče, pravega mraza še ni, torej nekakšno obdobje ugodja za nas, občutljivce. Ustvarjeni smo za mehke, postopne prehode med vremenskimi režimi, a v povprečjih so seveda skriti neprijetni skoki iz toplejšega v hladnejše, pa iz suhega v deževno obdobje in podobno. Naš organizem izrazitih sprememb seveda ne mara preveč, zato pa potem ob ohladitvi morda smrkamo in nas še kakšen dan ali dva malo zebe, ker si nočemo takoj obleči nekaj toplejšega, češ, saj je bilo še včeraj toplo.
V obdobju najdaljših dni, nekje od maja do recimo konca avgusta, je dan za marsikoga od nas predolg, da bi ga občutil v celoti, od sončnega vzhoda do (morebitne) večerne zarje. Septembra, in seveda tudi še pozneje jeseni, pa postane prav uporabno krajši, da lahko brez prezgodnjega vstajanja občutimo lepoto jutra in tudi večera, ne da bi potem šli še preveč zbujeni prepozno spat. Tudi to je eden od čarov svetlobe v septembru. A za Nobelovo nagrado je to seveda dosti dosti premalo.
