Ni najbolj verjetno, da bi takratni slikarji poznali ta meteorološka imena, a tak tip oblakov se je nedvomno bolje ujemal s podobno upodobljenimi človeškimi telesi. Ko tako kipijo kvišku in se hitro razvijajo ter spreminjajo obliko, lahko z malo domišljije ugledamo marsikaj, tudi kakšen grad. Seveda pa ti gradovi precej bolj kažejo na minljivost moči in naših življenj, kot bi si želeli nekdanji graščaki, ki so stremeli k nadaljevanju svojih plemiških rodbin – tisti gradovi so bili simbol trdnosti in trajanja, želje po tuzemski večnosti. No, fevdalizem se je sesul, gradovi marsikje še stojijo in jih celo obnavljamo ter se jim čudimo. »Oblačni« gradovi pa nastajajo sproti in domišljija ima tam gori neomejene možnosti.
Včasih pa taki stolpi pokažejo ves srd, kot so ga včasih fevdalni graščaki nad svojimi tlačani – takrat je bolje, da smo čim dlje od njih. Vreme je lahko zelo zanimivo, lepo, strašljivo, pa tudi grozno. To dobro vemo. Pa ni nujno, da nas »zradira« ravno tornado ali nas potolče debela toča. Vreme deluje tudi počasi in na dolgi rok, celo v stoletjih ali tisočletjih. Kako hitro pa, mislite, je nastopila ledena doba? Zagotovo ne čez noč, niti z nastopom neke zime. Pa tudi končala se ni tako hitro. In vendar je bila usodna za marsikatero živo bitje na Zemlji. Vreme ima čas, čeprav imamo kdaj vtis, da se mu silno mudi uničevati.
Seveda zidanje gradov v oblakih nima nič skupnega niti z vremenom niti z gradbeništvom. Ne potrebujete ne gradbenega dovoljenja ne parcele, tudi meteorološkega znanja ne. Kako zanimivo, kajne? Iz dveh pojmov smo sestavili tretjega, ki nima s prejšnjima dvema nič skupnega. Kaj vse se da z besedami! Na koncu koncev je zidanje gradov v oblakih res samo vprašanje naše domišljije in želja. Pa si sploh kdaj vzamete čas za to?
