Zdaj ne bom razpredal o politiki, zgodovini in podobnem – že na drugih področjih je primerov dovolj. Če bi spraševal ljudi tu naokoli, bi verjetno marsikdo potrdil, da mu je mar za Slovenijo, da imamo lepo pokrajino, da smo Slovenci marljiv narod… Deklarativno verjetno res, a konča se z dejanji. V večini primerov. Zadnjič sem na Barju spet opazil velik kup odpadkov. Ob poljskem kolovozu. Nekdo se je, meni nič, tebi nič, odločil, da je tam primerno mesto, da se jih znebi. Ker mu očitno ni bilo do tega, da bi jih imel na svojem dvorišču. Ne, lastno dvorišče mora biti čisto, urejeno, kaj bi pa sosedje rekli!? Pa tudi ni prijetno, če ti smrdi pod nos. In je odpadke pometel pod preprogo – samo da se jih ne vidi, pa naj končajo kjer koli, samo da je moje dvorišče prazno in urejeno. Okopavamo svoj vrtiček, drugo pa ni pomembno. No, poleg tega, da opravljamo druge, kakšni so…
Domnevam, da parcela, kamor je stresel odpadke, niti ni bila njegova, ampak je bila dovolj daleč stran. Seveda bi imel, če bi ga kdo pri tem početju dobil, kup izgovorov – da je do deponije daleč, da je predrago (pa mislim, da tudi za gradbene odpadke ni treba plačevati, če ne gre za veliko količino) in tako naprej. Sami sebe prinašamo okoli, sami sebi zastrupljamo okolje, pravzaprav ga zastrupljamo in mažemo svojim potomcem. Res ne vem, kdaj nekdo doseže tako stopnjo osebnostnega ali duhovnega razvoja, da se vedno vpraša, ali je to, kar počne, komu v škodo, kakšne bodo posledice njegovega dejanja. To bi se morali vprašati vsakič, ko vržemo prazno pločevinko ali plastenko skozi avtomobilsko okno, to je že pravi slovenski šport, ali ko preprosto zlijemo v travo odpadno olje, nekam v kot, da bo preostanek našega vrta ostal čist – kot da bi bilo to sploh pomembno, kam ga zlijemo, pomembno je, da ga ne (!) zlijemo.
Kar malodušje me obide in sprašujem se, ali bo vendarle kdaj bolje.
