Skratka, vsaj jaz ne vidim posebne razlike v tem, ali se vidi kilometer ali dva v horizontalni smeri. Vreme je običajno podobno neprivlačno na pogled. Pa tudi če je, recimo, vidnost kakih 800 metrov, ko bi meteorologi s pravico rekli, da je megla, ni dosti drugače. Megle se večinoma začnemo zavedati, ko so objekti slabše vidni na manj kot 500 metrov, kar je več, je skoraj že dobro. Seveda pa se strinjam, da je dosti lepše, ko nas zjutraj prebudi sonce namesto sivine, pa naj bo ta tako gosta, da ne vidimo 100 metrov pred svojim nosom ali da je vidljivost ravno še na meji meteorološkega merila za meglo.
A megla ni samo nadlega in vzrok za nejevoljno vzdihovanje, češ kako turobno je zunaj, ali za depresivno počutje (ki ga, roko na srce, dostikrat sprožijo drugi dejavniki, ki jih radi potlačimo, ker se je dosti priročneje izgovarjati na vreme). Ponekod je vir predragocene vlage, na primer. V nekaterih puščavah živali, pa tudi rastline, ki so oblikovane po neverjetni domišljiji, z raznimi izrastki dobesedno lovijo majcene lebdeče vodne kapljice megle in s to vodo potem preživijo. Včasih megla varuje pred mrazom, tudi pri nas. V megli se namreč ozračje skoraj neha ohlajati. Spomnite se pozebe pri nas pred tremi leti. Takrat je v večjem delu Slovenije sadno drevje spomladi pozeblo. Le na Primorskem, kjer je pihala burja, in pa v krajih, kjer je ponoči nastala megla, pozebe ni bilo. Je bilo pa že bolje potrpeti tistih nekaj ur vremenske »depre« in se čez leto sladkati z zrelimi sadeži, se mi zdi.
Žal se megla zlorablja tudi za označevanje nečednih poslov, dvoumnih misli in podobno, za kar pa ni čisto nič kriva. Ampak tudi prispodobe so bogastvo jezika, mar ne?
