Eden najbolj bizarnih filmov v glavnem tekmovalnem programu je letos gotovo skoraj tri ure trajajoč češki film Pobarvani ptič, ki ga je režiser in scenarist Václav Marhoul priredil po istoimenskem romanu Jerzyja Kosinskega. Gre za pripoved o židovskem dečku, ki se med drugo svetovno vojno klati po pokrajini v srednji oziroma vzhodni Evropi in išče svojo družino. Kosinski naj bi zgodbo o grozotah nerazvitih, vraževernih vaških skupnosti, prežetih z vsakovrstnim nasiljem, vključno s posilstvi in incestom, ki jih še v večje skrajnosti potiskata vojno stanje in holokavst, napisal po lastnih izkušnjah, a se je dve desetletji po izidu sicer odlično sprejete knjige izkazalo, da je v resnici kopiral odlomke iz različnih poljskih romanov, ki jih angleški književni svet ni poznal, romana pa naj celo ne bi napisal sam, saj angleško ni znal dovolj dobro.
Ogorčeni novinarji
Film, katerega projekcijo so novinarji množično zapuščali, je torej težko zanesljivo interpretirati: če gre za resno pripoved – kot meni večina javnosti –, je skupek »vinjet«, v katerih moškemu oči iztaknejo z žlico, žensko posilijo s steklenico, fant pa je ljubosumen na kozla, s katerim ima spolni odnos starejša ženska, tako slab, da je že smešen. Vseeno pa nekaj stvari kaže na možnost, da morda ni tako: v filmu nepričakovano nastopijo Udo Kier, čigar ime je za bizarne, ekstravagantne filmske poskuse že skorajda sinonim, Stellan Skarsgård, Harvey Keitel in Julian Sands, ki so z mehanično, narejeno dikcijo sinhronizirani v nekakšen generičen »vzhodnoevropski« jezik. Pravzaprav gre za umetni, tako imenovani medslovanski jezik, ki temelji na stari cerkveni slovanščini, a je posodobljen tako, da ga lahko govorci in govorke slovanskih jezikov v veliki večini razumejo brez težav; njegovo prvo rabo v filmu bi težko razumeli drugače kot parodično povzemanje stereotipov o vzhodni Evropi.
Moški ne ve, kaj bi rad
Absurdizma smo že vajeni od Roya Anderssona, švedskega režiserja, ki ga morda najbolje poznamo po trilogiji »o tem, kako je biti človek«: Pesmi iz drugega nadstropja, Ti, ki živiš in Golobje sedel na veji in razmišljal o življenju. Režiser v novem filmu O neskončnosti ne odstopa od svojega prepoznavnega sloga, ki ga zaznamujejo dolgi kadri, absurdističen humor in brezizrazne, toge karikature brezčasne »švedskosti«. Tudi ta film je niz vinjet, a povsem drugačnih od tistih v filmu Pobarvani ptič: neki moški kar naprej pripoveduje o sošolcu, ki ga je nekoč užalil, zaradi česar ga še vedno ne pozdravlja – ne more in ne more razumeti, kako ima prav on lahko doktorat; duhovnik joče in išče pomoč pri nerazumevajočem psihoterapevtu, ker je izgubil vero v Boga; drugi moški joče na avtobusu, ker ne ve, kaj bi rad… Tako kot drugi Anderssonovi filmi je tudi ta na površju duhovit, a vse bolj ga prežemata tudi užaloščenost in sočutje do »človeškega stanja«, ki ga zaznamujejo osamljenost, brezciljnost in brezup.
Podobno vlogo v filmu Častni gost režiserja Atoma Egoyana odigra legendarni britanski igralec David Thewlis, ki v vlogi sanitarnega inšpektorja, vdovca, čigar hči je v zaporu zaradi neprimernega vedenja do svojega učenca, rad obiskuje restavracije in lokale s hitro prehrano, kjer vzbuja strahospoštovanje s svojo inšpektorsko izkaznico in namigi, da lahko restavracijo v trenutku da zapreti, doma pa pestuje belega zajca. Lik ekscentričnega osamljenega inšpektorja, ki ga Thewlis mojstrsko oživi, ponuja neskončne možnosti za zanimivo filmsko pripoved – a zdi se, da v preobilici elementov družinske melodrame in detektivke ta nikoli ne zaživi zares. Egoyan je že v preteklosti snemal filme z intimnimi zgodbami v katerih na dan pridejo boleče intimno-družbene resnice (Ne pozabi ali Hudičev vozel), Častni gost pa je njegov prvi izlet v absurdistične vode; četudi ta ne uspe popolnoma, je v filmu dovolj simpatičnih bizarnosti.
