Prostoživeče mačke so na ulicah od nekdaj. Na splošno so do ljudi nezaupljive, vendar pa to ne velja za njihove hranitelje, saj jih dobro poznajo. Irena Babnik v Zalogu med polji pod staro kolibo hrani štiri prostoživeče mačke. »Vse se je začelo z mačko, ki sem jo posvojila in takoj vzljubila. Pridružila sem se skupini Mačjeljubci na facebooku in tam spoznala problematiko prostoživečih mačk. Sledila sem objavam na zidu in se ponudila v pomoč pri hranjenju prostoživečih mačk,« se spominja Babnikova.
Sprva je hodila hranit mačke v Zalog dvakrat na teden, potem pa vse pogosteje. Zdaj se na lokaciji izmenjujejo tri hraniteljice, gospa Babnik prihaja ob začetku in koncu tedna. Za mačjo hrano, brikete in konzerve, mesečno porabi sedemdeset evrov, pri čemer poudarja, da »ni vse dobro za prostoživeče mačke, kupujem jim kvalitetno hrano«. Ko se pripelje po kolovozu, mačke že tečejo preko polj. Ljubkovalno jih pokliče bliže. Smukajo se ji pod nogami in okrog njih ovijajo repe. Gospa Babnik jih poboža, nato vsaki nastavi posodico, v katero strese mačje konzerve, v dve večji pa nasuje brikete. Včasih ostane z njimi do konca, da pojedo, kadar jo čas preganja, pa se ne zadržuje dolgo. »Zdaj mačkam niti ni tako težko priti do hrane, lovijo miši in ptiče, problem nastane pozno jeseni in pozimi,« pojasni Irena Babnik, ki čuti veliko odgovornost za preživetje prostoživečih mačk.
Bolj organizirano hranjenje
Večinoma so hranitelji člani različnih društev za zaščito živali ali pa lokalni prebivalci. Mačke pa ne samo hranijo, ampak jih tudi redno pregledujejo. Če je kakšna bolna ali je prišla na novo, jo ujamejo in odpeljejo v zavetišče Gmajnice. »Hranjenje na hraniščih je nadzorovano in s tem je nadzorovana tudi populacija prostoživečih mačk. Preprečimo, da bi se kotili neželeni mladiči, in bolne oskrbimo,« razlaga vodja zavetišča Gmajnice Marko Oman.
Nekateri hranitelji hranijo prostoživeče mačke kar na svojem zemljišču ali skrivoma v zatočiščih. Hrana je tam ves čas nastavljena in privablja še druge živali: ježe, podgane, vrane… Hitro se tudi pokvari in če mačka to zaužije, lahko pride do zastrupitve. »Nobenega nadzora ni. Ti hranitelji ne želijo sodelovati z nami. Hitro se lahko pojavi hiperprodukcija in bolezni. Bolna mačka okuži še druge, sama pa čez čas pogine,« razloži skrb vodja zavetišča in še omeni, da je »javnost naklonjena prostoživečim mačkam, obstajajo pa posamezniki, ki so zelo proti in zato za točne lokacije hranišč vedo le hranitelji.« Ker je hranišč po mestu ogromno, jih v zavetišču Gmajnice želijo sistemizirati. Razvijajo spletno aplikacijo MuceLj, kjer se bodo hranitelji lahko registrirali in imeli dostop do vseh lokacij hranišč po Ljubljani.
