Premierno projekcijo najnovejše hollywoodske grozljivke je popestril fant iz prve vrste. Prišel je z deset minut zamude in s skupino prijateljev, ki bodo sodeč po videzu, takole čez palec, jeseni zakorakali ali v deveti razred osnovne ali v prvi letnik srednje šole. Usedli so se v prvo vrsto, ker jim drugega ni preostalo, karte višje so že pošle. Tako je, ko prideš na burger, pa bi potem za sladico v zadnjem trenutku skočil v kino. Minilo je še naslednjih deset minut, preden so možgane pustili v žepu, potem pa je bilo, v njihov zagovor, verjetno že res težko slediti zgodbi, ki v resnici ni bila tako hudo zapletena.
Ptičja strašila in Richard Nixon
Na začetku osemdesetih let je ameriški pisatelj Alvin Schwartz izdal tri knjige, v vsaki pa je bralce čakalo nekaj manj kot 30 srhljivih zgodbic, ki so jih navdihnile urbane legende in menda tudi pisanje Shakespearea, T.S. Eliota, Mark Twaina in Joela Chandlerja Harrisa. V uro in 45 minut dolgem filmu, ki je nastal na podlagi knjižne predloge, je prostora za peščico prigod, dodano vrednost pa scenarij ponudi s subtilno umestitvijo zgodovinskega konteksta. Bližajoči čas administracije Richarda Nixona in novačenja mladih za Vietnam lahko beremo bodisi kot prispodobo osrednje zgodbe bodisi zgolj kot ozadje.
Mlade obiskovalce je verjetno misel na takšno preteklost, čeravno ameriško, pretresla, tako da so si od zganjanja hrupa vzeli odmor, nehote pa so ga z odhodom iz dvorane privoščili še gledalcem v drugi, tretji, četrti in morda celo peti (nismo preverili), ki so tako lahko v miru gledali dalje. Na velikem platnu se je medtem v malem ruralnem mestecu Mill Valley konec sedemdesetih dodobra razgrnila pripovedka o prijateljih in šolskih nasilnežih, ki se znajdejo v krempljih lokalne nočne more. Najstnica Sarah v zapuščeni hiši najde in iz radovednosti domov odnese knjigo, za katero se izkaže, da se v njej poglavja pišejo sama in s krvjo, glavne vloge pa so razdeljene med šolarje.
Norveškega režiserja Andréja Øvredala morda poznate po naslovih dveh imenitnih nišnih žanrskih primerkov Lovec na trole (2010) in Obdukcija neznanke (2016). Filmar svojemu izročilu zvesto sledi tudi v Strašljivih zgodbah, kar v praksi pomeni, da ne stavi na spektakel, zaradi katerega bi morali na zvočna povelja stresati pokovko. Namesto tega na kar nekaj ovinkih pokaže, da so lahko tovrstne grozljivke s srednjim proračunom in simpatično zasedbo zelo vzdušne in navkljub starostni oznaki, ki ne rezervira ogleda odraslim, tudi pristno srhljive.
Med grozljivim in nespodobnim
V praksi odsotnost strožje letne cenzure pomeni, da sedeži v prvi vrsti ne ostanejo prazni, naši mladi obiskovalci so namreč po odmoru znova zasedli bojna mesta. Ravno ob pravem času, da je lahko fant, ki smo ga omenili, filmskemu dodal svoj zaključek. Po vzoru zadnje pošasti se je na začudenje, sedaj ne več samo druge, tretje, četrte in pete vrste, vrgel na vse štiri ter prav v takšni pozi in v bistvu zavidljivo elegantno dirjal od enega do drugega prijatelja, pri čemer vseh teh postankov ni pozabil pospremiti s predirljivim krikom.
Ali je njegovemu obnašanju botrovala nevzgoja ali zgolj sladkorni vihar zaradi popite kokakole, je bilo v temni dvorani in v tako kratkem času težko presoditi, je pa šoloobvezneš hkrati nehote povzel usodo filma. Takšne male grozljivke se namreč sem in tja izkažejo kot presenetljivo dober žanrski vnos, primeren starostno raznolikemu občinstvu. Je pa morda tu in tam vseeno bolje, če pridejo otroci v spremstvu in jih starši lahko opozorijo, da se v kinu, kot tudi drugje, ne spodobi dirjati po štirih. Če ne zaradi ostalih pa vsaj zato, ker človek že lep čas prav lepo hodi po dveh.
