»To ni film o Vietnamu, ta film je Vietnam,« je o dobitnici canske zlate palme ter oskarjev za kinematografijo in zvok pompozno dejal Francis Ford Coppola. Besede se morda zdijo prevzetne, a držijo vodo, saj je kultna vietnamijada v očeh gledalcev in kritikov zdržala zob časa. Še največ pomislekov očitno roji po glavi avtorja, saj je film iz leta 1979 letos v izbrana ameriška in evropska kina prišel v tretji inačici, ki je 20 minut vitkejša od podaljšane redux verzije iz leta 2001 in z okroglimi tremi urami za slabe pol ure daljša od prvotne ter, kot so priznali, nedokončane montažne izvedbe. Je prizor na francoski plantaži res odveč in zmoti siceršnji ritem filma? Je prav, da so določene sekvence s playboyjevimi zajčicami po novem prečrtane? Ko bo s septembrom najnovejša verzija na voljo tudi vsem preostalim ljubiteljem filma, se bomo lahko prerekali o potankostih, z lahkoto pa stavimo na to, da Apokalipsa ostaja genialna tudi v tretjem poizkusu.
Iz Konga v Vietnam
Če odmislimo montažno recikliranje mojstrovine, sprevidimo, kako se pravzaprav pravi bonbončki najnovejše izdaje skrivajo drugje. Mojstri slike in zvoka so namreč ob vsebinskih popravkih s pomočjo najmodernejše tehnologije poskrbeli, da je Apokalipsa slišati bolje kot kdajkoli in da si jo bomo lahko na domačih zaslonih ogledali v 4K ločljivosti. Za petičneže, skratka. Novi popravki na nek način podaljšuje dolgo in pogosto trnovo pot klasike s konca sedemdesetih, ki je imela pregovorno težavno produkcijo, kar je sčasoma postalo stvar hollywoodske mitologije. To, da je Harveyja Keitela v glavni vlogi nadomestil Martin Sheen, ki je bil med snemanjem ves čas pijan in doživel srčni infarkt, je le površje težav, s katerimi se je moral spopasti Coppola.
Zgodba enega najboljših filmov vseh časov se je začela na losangeleški univerzi, ko je profesor angleščine dejal, da še nikomur ni uspelo spisati dobrega scenarija na podlagi Conradove klasike Srce teme iz leta 1899, postavljene v afriški Kongo. Pisec John Milius je to videl kot izziv, pripoved s preloma 20. stoletja je bil odločen povezati z vietnamsko vojno, kar mu je nazadnje uspelo, je pa bil film prvotno zamišljen povsem drugače. Sprva naj bi ga posnel nihče drug kot George Lucas, in sicer kot nekakšen psevdodokumentarec v črno-beli tehniki in z zelo malo denarja. Projekt iz leta 1970 na začudenje nikogar ni bil realiziran, Lucas je raje posnel Vojno zvezd, se je pa šest let pozneje visokoproračunske verzije lotil Coppola, zatem ko se je že proslavil s prvim in drugim Botrom (1972–1974) ter vohunsko dramo Prisluškovanje (1974).
Prava trupla in režiser pred bankrotom
Prvotni predlog je bil, da bi se snemalo kar v Vietnamu, kjer so spopadi še vedno potekali, kot nadomestna in varnostno manj oporečna lokacija pa so bili nazadnje izbrani Filipini. Pomagalo je, da je filipinski predsednik Ferdinand Marcos hollywoodskim filmarjem dovolil neomejeno rabo državne helikopterske flote, saj takratni ameriški obrambni sekretar Donald Rumsfeld produkcije zaradi filmskega sporočila, ki govori proti vietnamski vojni, ni želel podpreti z državno pomočjo. Ni pa pomagalo, da je Marcos nato tekom snemanja helikopterje odpokliceval, ker je z njimi tolkel po protivladnih skupinah. A je film z zastavitvijo svojega premoženja zato financiral kar Coppola sam. Filmar iz Detroita je na kocko postavil neverjetnih 30 milijonov dolarjev, in če se ne bi izšlo, bi povsem verjetno bankrotiral. Da je bilo snemanje, ki se je pričelo spomladi leta 1976, zaradi tega precej stresno, ni potrebno posebej poudarjati, je pa takšna oznaka dogodkov, ki so sledili, velikanski evfemizem.
Dogajanje je bilo namreč povsem kaotično, tako da so producenti in ekipa doživljali nočno moro podobno tisti, v kakršno na poti proti Kambodži v filmu z vojaškim čolnom drsijo protagonisti. Režiser, ki ima danes v žepu pet oskarjev in je bil na robu živčnega zloma, je film pisal kar sproti in poljudno odpuščal osebje, ljudje so mu zbolevali zaradi tropskih bolezni, zabave v hotelu so uhajale izpod nadzora ... a to so sploh ni bilo najhuje. Žena Martina Sheena je v skrbeh za zdravje moža koproducenta Grayja Fredericksona prosila, da očisti eno izmed lokacij snemanja, kjer je bilo polno podgan, smeti in je nasploh grozno smrdelo. A kar je odkril, je bilo bistveno bolj šokantno kot le higienski problem. Očitno je postalo, da so nekateri svoje delo vzeli preresno, saj so za prizore pri templju od lokalnega dobavitelja priskrbeli prava trupla. Kasneje je zaradi tega prišla celo policija in snemalni ekipi zasegla potne liste, nazadnje pa so aretirali tamkajšnjega mešetarja, za katerega se je izkazalo, da ropa grobove.
Tajfun, kokain in Marlon Brando
Ker je tajfun po imenu Olga nekje vmes med vso to zmedo skoraj v celoti uničil pripravljena prizorišča in opremo, je bilo jasno, da film ne bo posnet v predvidenih 14 tednih. Filmski koluti so se tako vrteli kakšnih osem mesecev, čemur je sledila kar dve leti dolga postprodukcija. A seveda je potrebno reči še kakšno o igralcih. Coppola se je krivil za Sheenov srčni infarkt, stres je postal tako neznosen, da je nekega večera za piko na i sam doživel epileptični napad. Podobno ga je moralo stresti ob prihodu Marlona Branda, ki je bil bistveno predebel za vlogo. Zelo znane so sicer zgodbice o tem, da je prišel igralec povsem nepripravljen in se je morala produkcija zaradi tega ustaviti za celoten teden in da je več sto ljudi čakalo, medtem ko je Coppola z njim bral knjižno predlogo. Kasnejša objava njune korespondence, o kateri poroča Huffington Post, razodeva kvečjemu nasprotno. Brando je resda prejel zajeten trimilijonski ček, tretjino tega zneska vnaprej, a je s svojimi idejami pomembno pripomogel k scenariju in liku polkovnika Kurtza. Že res, da je bilo potrebno zaradi njegovih nepotrebnih kilogramov snemati v sencah in se je igralec odločil pred kamero improvizirati, a so se vsled tega sestavili eni najbolj kultnih prizorov, ki jih vidimo v zaključku filma.
Vseeno je potrebno poudariti, da so šle stvari filmarjem sem in tja tudi na roko. Coppola je sodeloval s Harrisonom Fordom še preden je ta postal velikanski (vojno)zvezdnik in ga zato lahko videl živčnega, Dennis Hopper pa si je, ko ga je režiser vprašal, kaj potrebuje za vlogo hiperaktivnega fotografa, zaželel le unčo kokaina. Igralčevo prostočasno uživanje mamil se je sicer skladalo z likom, ki ga je upodobil, a si lahko predstavljate, kako bizarno je moralo biti, ko je režiser igralcu dobavljal drogo. So pa zato Coppoli brezplačno svojo glasbo dostavili legendarni The Doors, režiser je namreč s člani rockerske zasedbe obiskoval univerzo v Kaliforniji. Zgodnji petinpolurni osnutek filma je v celoti spremljal njihov zvok.
Dokumentarec o snemanju
Težko je preveriti točnost vseh teh fascinantnih podrobnosti, ki so skozi leta privrela izza zakulisja. Je pa tudi 40 let po prvi projekciji jasno, da je Apokalipsa zdaj eden najboljših in najbolj kultnih filmov vseh časov, k čemur gotovo dodajo okoliščine snemanja. Preden pa se znova prepustite cineastični odiseji v srce teme in središče ameriške globoke politične rane, v kateri napad helikopterjev spremlja Wagnerjeva Ježa Valkir, vojaki deskajo med eksplozijami granat, ekscentrični vojaški poveljniki pa zjutraj ljubijo vonj napalma, si oglejte dokumentarec Hearts of Darkness: A Filmmaker's Apocalypse (1991), ki govori o nastanku vojne drame. Režirala in komentirala ga je Francisova žena Eleanor Coppola.
