Saj vem, časopis niso kuharske bukve, pa čeprav včasih objavljajo razne kuharske recepte in razlage bolj ali manj znanih ljudi, kaj si doma kuhajo za kosilo, ali pa, katere jedi imajo najraje, ali pa, kaj bi kuhali za večerjo na silvestrovo. Ne, nimam vas namena utrujati s tem, tovrstne literature je ogromno, če bi radi sami kaj ustvarjali, si lahko kaj podobnega poiščete tudi na spletu. Ne, ampak v zadnjih dneh se včasih počutim kot krompir, korenje, stročji fižol, ki se kuha v sopari. Nimamo posebne vročine, vsaj v celinskem delu Slovenije ne – na Primorskem tudi po ohladitvi sredi meseca skoraj nimajo dneva brez tridesetih stopinj – pa nam je vseeno na neki način vroče.
Ne, soparno je za znoret! Že dolgo se mi ni zgodilo, da bi mi dan za dnem že sredi dopoldneva polzel pot po hrbtu in obrazu, če samo v mislih naredim kaj več kot le nekaj korakov, kaj šele če moram navkreber. In ko ves premočen prisopiham na kakšen hrib, sem prikrajšan za lepe razglede, saj se vidi le nekaj kilometrov daleč, drugo pa je ena sama zamegljena čarobnost, kot temu včasih rečemo. Res smo kot v nekakšnem loncu, pokritem s pokrovko, ki preprečuje, da bi vsaj malo te sparine ušlo ven, pa tudi če ji to uspe, takoj nastane nova. Pravo kotišče ploh in neviht, ki nas tudi zvesto spremljajo iz dneva v dan. Nič se ne spremeni, ta vremenski vzorec se kar ponavlja in ponavlja.
Saj je res, da če se kakšen vremenski vzorec predolgo ponavlja, postane dolgočasen, a tokrat me to še najmanj moti – najbrž bi rade volje dlje časa prenašali ne prevroče dni z bolj suhim zrakom in nekoliko bolj svežimi nočmi. Tokrat imam občutek, da bomo počasi vsi že skoraj po malem skuhani v tej sopari, sploh ker to »kuhanje« traja že predolgo, pa čeprav sem prej rekel, da tega izraza pri kuhanju v sopari pravzaprav ni. In čeprav voda v tem našem »loncu« nikoli ne bo povrela do konca.
Morda se mi bo po tej izkušnji v sopari kuhana hrana tako zasmilila, da je odslej ne bom več kuhal na tak način. Če mi verjamete, seveda…
