Jezna sem. Zelo. Enostavno ne razumem, kako ne zmorem dobrih občutkov in igre s treninga prenesti na tekmo. Kar razjokala bi se ali pa kaj razbila. A se moram zadrževati, saj je neprimerno vedenje tudi v garderobi hudo kaznovano. Občutki takoj po tekmi, dobljeniali izgubljeni, so vedno najbolj iskreni. Takrat tudi Željko (op.a. trener in spremljevalec Željko Krajan, tudi kapetan hrvaške Davis cup reprezentance, ki je lani zmagala) najlažje dojame situacijo. Res je izkušen, saj je že dolgo v tem poslu, in je nekatere igralke spravil celo do samega vrha. (op.a. Dinara Safina je bila pod njegovim vodstvom številka ena na WTA lestvici).
Z ameriškim grand slamom si nista ravno blizu.Kakorkoli že, najbolje se počutim na pesku, na travi tudi dosegam kar dobre rezultate, na trdi podlagi pa zelo težko izpeljem zastavljeno taktiko. Se pa zavedam, da moram verjeti v svoj tenis. A to je včasih tako težko!
Je bila poškodba resna, ko ste ob koncu dvoboja vzeli celo zdravniški premor?Na enem od forhendov že v drugem nizu sem se preveč raztegnila, tako da me je zabolelo v nogi v zadnji loži. Nič posebnega, vendar se poškodb zelo bojim, saj pridejo vedno ob najbolj nepravem času. Ko sem bila letos v najboljši formi in mi je šlo res dobro, sem se poškodovala. Posledice imam še sedaj. Ne čutim sicer nobene resne fizične bolečine, me je pa strah tega, da bi me spet kaj zabolelo, ves čas prisoten. Čez nekaj dni odhajam na nekaj tednov trajajočo kitajsko turnejo in časa za »resetiranje« svoje igre res nimam.
Bi ob Željku rabila še koga v ekipi?Seveda bi. Nekoga, ki bi me znal razumeti. Saj Željko je v redu in mi stoji ob strani, ampak… Sicer imam za uravnoteženje svetovalca, psihologa na daljavo. Mislim, da so najini pogovori uspešni. Potrebovala bi še kondicijskega trenerja, takega, ki bi bil tudi fizioterapevt. Žal nimam neomejeno sredstev.
Je v vašem življenju pomembnejša Željkova čustvena ali trenerska bližina?Ne vem, kako bi bilo drugače, če ne bi bilo usklajeno oboje.
