Volk prišel po psa

Bilo je še pred prvo svetovno vojno, ko je bil moj stari oče Jožef Žetko, rojen leta 1892, še zelo mlad. Dogajalo se pa je v vasici nad Senožečami, v Lažah (nadmorska višina 681 metrov). Zima je bila huda, bilo je več metrov snega. Družina se je preživljala s trdim kmečkim delom. Nekega snežnega dne, ko je bil hud mraz in burja, je moj pradedek Miha odšel iz hiše, menda po drva. Vrata hiše je za trenutek pustil odprta. Kot strela z jasnega se je v hiši pojavil hudo sestradan volk in tebi nič, meni nič pograbil domačega psa, ki se je prav tako grel v kuhinji, in ne da bi kogar koli pogledal, odšel s psom v snežni metež. Zgleda, da živina v domačem hlevu s kokošmi in prašiči vred ni bila zanimiva oziroma bila je nedostopna, kajti živino so čuvali kot suho zlato. Tudi moje družine se ni dotaknil, niti mojega starega očeta, takrat mladeniča.