Dvanajstega maja 1988 je bila Unionska dvorana v Ljubljani premajhna, da bi lahko vanjo vstopili vsi, ki so se zbrali na zborovanju pod geslom Ali res mora kmet samo ubogati. Kmečko zvezo je treba ustanoviti takoj, so ocenili in na njeno čelo postavili Ivana Omana, kmeta iz Zminca pri Škofji Loki, ki si je upal brez okolišenja govoriti tako o zavoženi socialistični kmetijski politiki kot o demokraciji. Že tedaj je bilo mogoče slutiti, da SKZ ne bo zgolj kmečki sindikat. Zborovalci so v Unionski dvorani postavili vrsto zahtev, med drugim, da kmetje dobijo svoje poslance. »Ambicija imeti poslance pa je pomenila ambicijo po politični stranki,« je kasneje pojasnjeval Oman.
Ivan Oman je sodeloval tudi pri nastajanju Združene opozicije Slovenije Demos in postal njen podpredsednik. »Demos smo ustanavljali v naši hiši. Dogovarjali smo se o skupnem nastopu na volitvah, ki so že bile predvidene. Tukaj je prišlo do imena Demos,« se je spominjal v intervjuju v časopisu Krščanski demokrat pred štirimi leti. Na zborovanju januarja 1990 v Cankarjevem domu je Oman izrekel znameniti stavek: »Mi gremo na volitve zato, da zmagamo!« In požel močan aplavz.
Njegova napoved se je uresničila. Na prvih večstrankarskih volitvah v Sloveniji aprila 1990 je koalicija Demos zmagala, Slovenska kmečka zveza – Ljudska stranka pa je med Demosovimi strankami dosegla kot druga največ glasov. Le malenkost manj kot Slovenski krščanski demokrati. Oman je bil tedaj na neposrednih volitvah izvoljen v predsedstvo Republike Slovenije; skupaj z Milanom Kučanom, Cirilom Zlobcem, Matjažem Kmeclom in Dušanom Plutom. Šlo je za politično zelo pisan organ, ki pa je pri ključnih vprašanjih našel skupne točke. Tudi po Omanovi zaslugi. Kot človek dialoga je prispeval, da je predsedstvo nekdanje Republike Slovenije enotno sprejemalo odločitve, pomembne za uspeh prizadevanj v procesu ustanavljanja samostojne države, je Omanovo vlogo danes za STA izpostavil takratni predsednik predsedstva Republike Slovenije Milan Kučan.
Po političnem uspehu obeh strank, ki sta se v svojih programih sklicevali na »krščanski etos«, so se pojavila razmišljanja, da bi se SKD in SLS združili, a je slednja to možnost vztrajno odklanjala. To je bil tudi razlog, da je Oman, ki se je odločno zavzemal za združitev, maja 1992 odstopil z mesta predsednika SLS, kmalu pa tudi prestopil med krščanske demokrate. Vodenje SLS je prevzel Omanov zet Marjan Podobnik, Ivan Oman pa je bil na listi krščanskih demokratov izvoljen v državni zbor. V intervjujih je sicer rad poudarjal, da je krščanski demokrat od svojega dvajsetega leta življenja. Leta 2000 se je Omanu želja vendarle izpolnila – SLS in SKD sta se združili. A je nova stranka kmalu razpadla, Oman pa je ostal v SLS. Ko smo ga pred štirimi leti vprašali, ali je še njen član, je odgovoril, da ne ve. Članarino da je plačeval, dokler je bil na njenem čelu Radovan Žerjav.
Leta 1996 je prejel najvišje državno odlikovanje, zlati častni znak svobode Republike Slovenije.
Tudi po umiku iz političnega življenja je imelo njegovo mnenje o aktualnih političnih in družbenih dogajanjih v javnosti veliko težo, spoštovali so ga tudi politiki z desne in leve, saj je bil eden od redkih izpostavljenih voditeljev, ki jim je v političnem življenju uspelo ohraniti moralno integriteto. Sam od sebe se sicer ni oglašal, so ga pa tako njegovi bivši politični sopotniki, še zlasti pa mediji radi zaprosili za oceno aktualnih dogajanj. Bil je namreč realen ocenjevalec političnih razmer, kritičen tako do levice kot do desnice. Ko je SLS ob koncu lanskega leta v Unionski dvorani v Ljubljani organizirala slavnostno akademijo ob 30-letnici SKZ, je častni govornik Ivan Oman izrazil upanje, da bi v Sloveniji leva in desna opcija normalno sobivali in bi vladali konkurenčni odnosi. A bog ne daj sovražni.
