Trije zmagovalni vzponi za zlati cepin 2019 (piolets d'or), najvidnejše priznanje za alpinistične dosežke, so znani: med nagrajenci sta tudi slovenska alpinista Aleš Česen in Luka Stražar, ki sta z Britancem Tomom Livingstonom avgusta lani splezala prvenstveno smer v severni steni 7145 metrov visokega Latoka I v pakistanskem Karakorumu. Po 30 neuspešnih odpravah v 40 letih je trojica 2400 metrov dolgo smer premagala v petih dneh zahtevnega plezanja. Njeno linijo so si začrtali že v Sloveniji in se odločili, da bodo po nevarnem severnem razu plezali do višine 6400 metrov, potem pa prečili proti sedlu med Latokom I in II ter se z druge strani vzpeli na vrh gore.
Z zlatim cepinom bo nagrajen tudi dosežek Avstrijca Davida Lame, ki je oktobra lani opravil solo prvenstveni vzpon na Lunag Ri, 6907 metrov visoko še nedotaknjeno goro med Nepalom in Tibetom. Spletni portal ExplorersWeb je njegovo plezanje označil za primer »novega himalajizma«, pionirskih, avanturistično in tehnično zahtevnih smeri za hitre in odlično pripravljene alpiniste. Tretji letošnji zlati cepin je posvečen vzponu na Lupghar Sar West, 7157 metrov visoko goro v Karakorumu, ki se ga je lanskega julija po deviški zahodni steni in severozahodnem razu lotil Avstrijec Hansjörg Auer in ga končal v dveh dneh »pikantnega« solo plezanja.
Sredi letošnjega aprila je Auerja, Lamo in Američana Jessa Roskelleyja, tri sijajne alpiniste, v vzhodni steni gore Howse Peak v kanadskem Skalnem gorovju pokopal plaz. Zaradi tega bo podelitev zlatih cepinov konec septembra na gorniškem festivalu v Ladeku na Poljskem, za avstrijska alpinista ju bodo prevzeli svojci in prijatelji, toliko bolj čustvena.
Odlični vzponi, preveč pokojnih
Alpinizem je tako širok in nedefiniran pojem, da je nemogoče določiti merila za »najboljši« vzpon, pravi Aleš Česen. Že dva vzpona je zelo težko primerjati med sabo, še težje pa je različne vzpone razvrščati po kakovosti. »Vzpon, ki smo ga naredili, in način, na kakršnega smo ga naredili, mi pomeni bistveno več kot nagrada,« pravi Česen. »Zagotovo pa je v tem, da te prizna strokovna javnost, žirija, v kateri so zelo kompetentni ljudje, nekaj pozitivnega. A če bi isti izbor presojala druga, prav tako kompetentna žirija, bi verjetno izbrala tudi kakšne druge vzpone.«
Lame in Auerja Česen ni osebno poznal, a glede na to, kaj sta sicer plezala, Lama je nekaj zelo dobrih zimskih vzponov naredil tudi v naših Alpah, sta njuna nagrajena vzpona po Česnovem mnenju »zagotovo zelo resna stvar«.
»Za zlati cepin mi na srečo ni več mar,« je februarja v intervjuju za Dnevnik povedal Hansjörg Auer. »Kaj, kako težko in kje plezaš, je pomembno, ko si mlad, ko si starejši, pa postanejo te stvari manj pomembne.«
V letošnjem izboru 58 vzponov, nominiranih za zlati cepin, ni več med živimi kar sedem alpinistov: poleg Auerja, Lame in Roskelleyja so umrli še Sergej Glazunov, Ryan Johnson, Marc-André Leclerc in Tomek Mackiewicz.
Ali ni to malo morbidno? »Da, precej morbidno je, včasih se slepimo, da ni tako veliko nesreč, a jih je precej preveč, to je dejstvo,« pritrjuje Aleš Česen. Eden od naših najboljših alpinistov ima že izbran naslednji cilj. Oktobra 2020 gre spet v Karakorum, skupaj z Luko Lindičem, s katerim sta pred tremi leti skupaj splezala na osemtisočak Broad Peak in nekoliko nižji Gašerbrum IV.
