V iskanju nekoga, ki bi mu posodil znamke (smo še globoko v času papirnate pošte), moški za oknom zagleda starega lekarnarja, ki prizadevno polni injekcijo. Po burnem pogovoru (lekarnar je skoraj gluh) Proska, »asistent« (vzdevek ne bo nikdar pojasnjen), izve, da si lekarnar vbrizgava »pozabo«. Pomen te uvodne anekdote se razkrije v zaključku, ko se pripovedni krog sklene v celoto: medtem ko želi lekarnar pozabiti, želi Proska prevzeti odgovornost za svoja dejanja in s tem za svoj spomin.
Po uvodnem okviru sledi skok v preteklost: leta 1944 se Walter Proska znajde v močvirnatem predelu vzhodne fronte, kjer pozabljena četica vojakov varuje železniško ...
