Ob sotočju Krke in Save do mesta pelje »novi« most, ki so ga zgradili leta 1972, a Brežičanom je precej bolj pri srcu stari železobetonski ločni most čez Krko in Savo, dober kilometer proti zahodu in bližje brežiškemu gradu.
Most ima dolgo zgodovino in slavne goste. Zgrajen leta 1906 je bil s 524 metri med najdaljšimi v Avstro-Ogrski in posvetili so ga, tako kot veliko drugih mostov v tistem času, cesarju Francu Jožefu. Ime po njem je v več kot stoletni zgodovini že zdavnaj izgubil, njej primerno pa ga je dodobra načel zob časa. Kljub temu da so most nekaj let (očitno ne preveč temeljito) prenavljali že v devetdesetih letih, so se lani zaradi slabega stanja morali prenove lotiti znova.
Slavne zvezde starega mostu
Vprašanje, kdaj bo do konca obnovljen, med Brežičani večinoma ostane brez odgovora, optimisti pravijo, da naslednje leto. V 80. letih je most služil kot filmska kulisa, na njem sta posamične kadre posnela dva filmska zvezdnika: Robert Mitchum za film Vojne vihre, Jackie Chan pa je v Božjem oklepu s futurističnim vozilom za las ubežal terencema, ki sta eksplozivno trčila na mostu.
Le dober lučaj od mostu so pred dvema letoma odprli hidroelektrarno Brežice, nekaj kilometrov navzdol ob Savi je načrtovana še ena. Hidroelektrarna Mokrice naj bi bila tudi tista, ki bo, kot pravi brežiška podžupanja Katja Čanžar, pripomogla k temu, da se v občini ne bodo tresli ob vsakem močnejšem in dolgotrajnejšem deževju.
»S poglobitvijo reke Save bi se izboljšala poplavna varnost Krške vasi kot tudi Velikih Malenc, ki so bile nazadnje hudo poplavljene leta 2010 in 2012, zato smo zelo razočarani, ker nam je upravno sodišče letos aprila prekrižalo načrte za skorajšnjo gradnjo,« potoži Čanžarjeva. A voda v Brežicah ni le skrb, z njo so povezani tudi načrti občine, ki bi rada ob nabrežju akumulacijskega jezera brežiške hidroelektrarne zgradila športnorekreacijski park, v katerem naj bi našli prostor tako tekači kot rolkarji, kolesarji pa tudi ribiči in kajakaši. »Veslaška steza je v načrtu že za letos, potem pa bi potrebovali še približno tri milijone evropskega denarja, da bi lahko zgradili kajakaško stezo,« pravi Čanžarjeva, ki v tem projektu vidi tudi turistični potencial, saj je najbližja podobna steza šele na Dunaju.
Zakaj so na vodovodnem stolpu srca
»Turizem je že od nekdaj najmočnejša gospodarska dejavnost v občini,« pove Čanžarjeva. Ob javni upravi, v kateri zaradi bližine meje, bolnišnice in letališča v Cerkljah najde delo največ ljudi, zagotavlja s termami na Čatežu in v Dobovi tudi največ delovnih mest.
S termalnih kopališč v mesto prihaja tudi večina turistov, ki jih pot večinoma zanese na grad in od tam po Gasi, kot se je Ulica stare pravde imenovala nekoč, do vodovodnega stolpa. Hiše v bržkone najlepši ulici v mestu so strnjeno prizidane na mestno obzidje in od tod je na stolp najlepši pogled. Zgrajen je bil leta 1914 in je poleg kranjskega najstarejši v državi. Svojemu namenu je v polni funkciji služil do leta 1972, ko so pri Čatežu zgradili vodohran za vse območje, do leta 1983 je deloval kot rezerva. V kupoli ga krasi osem lesenih src in po legendi naj bi bil za to »kriv« neki visok avstro-ogrski uradnik, ki je v Brežicah našel svojo ljubezen.
»Danes je v stolpu kavarna in trenutno ne služi namenu kot turistična znamenitost,« pove Nejc Vrešak iz Zavoda za podjetništvo, turizem in mladino Brežice, a potrdi, da bi si tega na občini želeli in da takšne ambicije vsekakor obstajajo.
Načrte za gradnjo vodovodnega stolpa hranijo v brežiškem gradu. »Kako pomemben je bil stolp za mesto, kaže tudi dejstvo, da so, ko je prišla elektrika v mesto, najprej priklopili stolp, šele potem so prišli na vrsto drugi vodovodni priključki,« pojasnjuje Matjaž Matic Medvedec iz Posavskega muzeja, ki upravlja brežiški grad. Načrti so del štiridelne razstave, leta 2016 se je začela s temo voda, leto kasneje se ji je pridružil ogenj in letos zemlja.
»Navdih za razstavo smo našli v Viteški dvorani gradu, ki jo je v sklopu baročne prenove okoli leta 1700 dal poslikati takratni lastnik gradu grof Ignac Maria Attems. Njegov dvorni slikar je bil Karel Frančišek Remb iz Radovljice, ki je v oboku med steno in stropom upodobil te štiri elemente. Dvorana je v marsičem edinstvena v Sloveniji,« razlaga Andreja Matijevc, koordinatorka kulturnih programov muzeja, ki pove, da je imel grad pestro zgodovino.
Skrivnostne zaloge grajske kleti
Obstajal je že v srednjem veku, kot del posesti salzburških nadškofov, a je bil ob velikem kmečkem uporu leta 1515 požgan in porušen. Deset let pozneje so grad začeli graditi na novo in ga gradili nadaljnjih 70 let. V 19. stoletju grad ni bil naseljen, v njem so bili uradi, med prvo svetovno vojno pa je služil celo kot bolnišnica, v kateri so zdravili ranjene na soški fronti. Po drugi svetovni vojni je v njem začel delovati Posavski muzej, ki si je grad delil s stanovalci in podjetjem Vino Sadje Brežice.
»Zadnji stanovalci so odšli z gradu v 80. letih, Vino Brežice pa je žal končalo v stečaju,« pripoveduje Matijevčeva. Njihove 20 let stare buteljke pa so še vedno v kleti gradu, ki so jo letos obnovili.
