Dve uri je včeraj trajalo prvo ustno soočenje Slovenije in Hrvaške na sodišču EU, kjer sta državi z močnima delegacijama predstavljali svoja stališča, zakaj sodišče je oziroma ni pristojno za razsojanje v sporu glede hrvaškega neuresničevanja arbitražne odločbe o meji med državama. Obe strani sta na zaslišanju pred velikim petnajstčlanskim senatom ponovili svoja znana, povsem nasprotna stališča. Senat, ki mu predseduje kar predsednik sodišča Koen Lenaerts, bo po slovenskih predvidevanjih odločitev o dopustnosti sodbe predvidoma sporočil v začetku pomladi prihodnje leto, potem ko bo 6. novembra svoje sklepne predloge predstavil pravobranilec sodišča Priit Pikamäe. Šele nato – če bo sodišče slovensko tožbo priznalo za dopustno – bo stekel vsebinski del sojenja.
Hrvatje vnovič zavrnili pristojnost sodišča
Slovensko ekipo sta v Luksemburgu vodila agentka Maja Menard in odvetnik Jean-Marc Thouvenin iz pariške odvetniške pisarne Sygna&partners, ki je za Slovenijo že pripravljala tožbo proti Hrvaški po 259. členu pogodbe o Evropski uniji. Menardova je pred senatom poudarila, da je meja med državama že rešena z arbitražno odločbo, ki jo morata državi spoštovati. Podobno kot je zapisano v tožbi Slovenije proti Hrvaški, je Menardova ponovila, da Hrvaška z zavračanjem priznanja arbitražne razsodbe krši evropska pravila in politike. Ponovila je tudi znano slovensko stališče o pristojnosti sodišča EU za razsodbo mednarodnega prava, če je ta potrebna za razlago prava EU, na katero se nanaša.
Tako kot slovenska odvetniška ekipa je tudi Hrvaška posegla po tuji pravni pomoči. Ob agentki Gordani Vidović Mesarek je hrvaška stališča zastopala še Britanka Jemima Stratford. Ta je v svojem nastopu pred sodiščem pričakovano dejala, da Hrvaška ne priznava arbitražne razsodbe, prav tako pa tudi ne pristojnosti sodišča, da odloča v sporu. Državi sta v sporu glede poteka meje, ne pa glede veljavnosti prava EU, je dejala in pristavila, da se arbitražna odločba ne izvaja. V svojem nastopu je še povedala, da bi lahko Hrvaška že sprožila pravni postopek v okviru izstopa iz arbitražnega postopka. Vendar se je takšni rešitvi hotela izogniti in raje doseči rešitev s pogajanji.
Stratfordova je argumentirala še, da je razsojanje o dvostranskih mejnih sporih zunaj pristojnosti sodišča, pa četudi bi to vplivalo na izvajanje prava EU. Kot možna podlaga za razsojanje sodišča bi po njeni oceni lahko štel 273. člen pogodbe EU. Prav to možnost, o kateri pa se morata strinjati obe državi, sodba pa je zavezujoča, je sicer državama v razmislek pred letom dni ponudil predsednik sodišča Lenaerts, a je bila njegova zamisel v Sloveniji zavrnjena.
Vprašanja o opombi iz pristopne pogodbe
Zanimiva so bila predvsem vprašanja sodnikov obema državama. Predvsem jih je zanimala opomba v hrvaški pristopni pogodbi, v kateri piše, da se ribiška politika začne uporabljati, ko se začne v celoti izvajati arbitražna odločba. Iz vprašanj sodnikov so opazovalci sklepali, da obstaja precejšnja naklonjenost slovenskim stališčem. Sodnik poročevalec Christopher Vajda je Hrvaško vprašal glede omenjene opombe v povezavi z njenim argumentom, da sodišče nima jurisdikcije. Hrvaška odvetnica Stratfordova je v povezavi z opombo dejala, da se ne želi zavezati glede nikakršnega tolmačenja in da ta opomba zgolj opredeljuje časovni okvir uveljavitve ureditve. Gre za časovni mehanizem, pri čemer pa da ne želi spodkopavati pomena opombe, je še dejala.
Odvetnik Slovenije Thouvenin je pozneje v povezavi s to opombo poudaril, da uvaža arbitražni sporazum in vse, kar sledi iz njega, v pravni red EU in da tako pripada pravnemu redu EU. Italijanska sodnica Lucia Serena Rossi je poudarila, da je to res le opomba, a da je zelo pomembna in da je del primarne evropske zakonodaje, torej je kot takšna v pristojnosti tega sodišča.
