Ljubljanski odvetnik Milan Vajda si je oddahnil. Oprostili so ga namreč obtožbe, da je oviral pravosodne organe. »Prvič, iz njegovega ravnanja, kot je opisan v obtožnici, znaki kaznivega dejanja sploh niso razvidni. In drugič, zbrani dokazi tožilskih očitkov ne potrjujejo,« je bila jasna sodnica Ana Testen.
Kot smo že pisali, je leta 2012 Vajda zagovarjal moškega, ki so ga preiskovali zaradi spolnega napada na otroka. Dva dni pred zaslišanjem naj bi, tako tožilstvo, v svojo pisarno poklical mamo žrtve, svojo znanko, ter jo prepričeval, naj se pričanju odpove. Rekel naj bi ji, da se bo o spolnem nadlegovanju javno govorilo in da je to sramota, ter jo nagovarjal, da bi se o tem (onadva, obdolženi in žrtev) pogovorili v njegovi pisarni. Dejal naj bi ji, naj ne misli, da sodniki niso pedofili, ter na koncu izjavil: »Veš, poznam tak primer, ko je prišla priča pred sodišče, potem pa so jo ustrelili.« Zaradi tega je postala nezaupljiva, na zaslišanju, ki je sledilo, pa se ni dobro počutila, je pisalo v obtožnici.
»Grožnja mora biti konkretna«
»Tega nisem naredil, nobene potrebe ni bilo, da bi vplival nanjo. Z njo se o tem nisem nikoli pogovarjal, pa tudi z deklico ne, čeprav sem jo poznal in sem imel priložnost,« je Vajda vztrajal v sklepnem govoru. Povedal je, da gre za besedo proti besedi. In da je oškodovanka sodišče potegnila za nos, »zdaj pa se nad tem naslaja«.
Tožilka Irena Primic Kožuh zagovoru ni verjela, oškodovanka jo je prepričala. »Šlo je za grožnje in ustrahovanje,« je menila. Toda sodnica Testenova za kaznivo dejanje oviranja pravosodnih organov ni našla dokazov. Kot je dejala, iz odvetnikovega domnevnega ravnanja, kot je opisano v obtožnici, ne izhaja nobena konkretna grožnja. »Izjava, da so sodniki pedofili, ni grožnja. Prav tako ne, da bo sramota, če se bo o spolnem napadu javno govorilo, da bi se pogovorili v pisarni in tako dalje. Grožnja mora biti konkretna, usmerjena proti tistemu, ki mu je izrečena. Z namenom, da bi vplival na njegovo voljo oziroma na njegovo ravnanje,« dejala. Pri čemer je opozorila na oškodovankino izjavo, da Vajdove besede, čeprav je bila nad njimi zgrožena, niso vplivale na njeno pričanje na sojenju, povezanem s hčerko.
Spor pred Vajdovim zaslišanjem
Poleg tega sodnica med dokazi ni našla niti enega, ki bi potrjeval obtožnico. Na primer. Vajda je trdil, da ga tisti dan, ko naj bi pritiskal na oškodovanko, sploh ni bilo v pisarni. Njegov odvetniški pripravnik je to potrdil. Res se je oglasila zaradi težav v zvezi s svojim osebnim stečajem. A pogovarjala sta se le onadva, vse je zabeleženo v dokumentih, je pričal. Sodnica ni našla razloga, da Vajdovemu pomočniku ne bi verjela. Sploh, ker ga je tudi oškodovanka opisala kot človeka na mestu.
Ko je bil Vajda kot obdolženi v zvezi z oviranjem pravosodnih organov zaslišan v preiskavi, sta si z oškodovanko prišla navzkriž. Pred sodno dvorano naj bi ji rekel, da je smrad, gnoj in da tam nima kaj iskati, je povedala ona. »Rekel sem ji le, naj govori resnico. Ona pa mi je kriče očitala, kako lahko zagovarjam pedofile in da imam tudi sam otroke. Potem sem ji, a bolj zase, rekel presneti smrad lažnivi,« pa je povedal on. Na hodniku sta bili takrat še dve priči. Ki sta, kot je opozarjala tožilka, zatrdili, da je Vajda grozil, mahal z rokami in oškodovanko celo pljunil. »Toda ko sem ju spraševala še naprej, se je izkazalo, da sta stali precej stran in pogovora sploh nista slišali, pač pa sta si ga »prevedli« iz kretenj. In tudi pljuvanje je bilo le nakazano, ne pa tudi dejansko izvršeno,« je dejala sodnica.
