Pri vaški gostilni sredi Dolenje Stare vasi pri Šentjerneju imajo redne obiskovalce že od leta 1998. »Dve leti prej smo gradili hišo in so delavci Elektra na drogu pustili zvit kabel, da bi ga kasneje uporabili. Nanj so začele štorklje nanašati material in delati gnezdo. Delavci Elektra so kasneje pod gnezdo namestili obroč, da je bilo bolj stabilno in varno. Očitno se je prijelo, saj smo čez štiri leta že imeli prve mladiče,« pripoveduje Tanja Luzar.
»Ko se vsako leto štrk vrne v gnezdo, vedno pozdravi s posebnimi zvoki. Kot da bi rekel: Spet sem nazaj, me vidiš?« dodaja Luzarjeva. »Kakšen teden za njim prileti še 'gospa' in gnezdo dodela. Ko so mladiči še majhni, ni gnezdo nikoli brez vsaj enega od staršev.«
Dva do trije mladiči na leto
Sredi Dolenje Stare vasi se v velikanskem gnezdu, ki lahko tehta tudi do 500 kilogramov, vsako leto izvalijo dva do trije mladiči. Ko se je dvigalo bližalo gnezdu visoko na električnem drogu, mame štorklje ni bilo več v njem. Z varne razdalje je budno opazovala dogajanje. Mladiči se niso upirali, ko jim je Dare Fekonja iz centra za obročkanje pri Prirodoslovnem muzeju Slovenije na noge nameščal posebne plastične obročke. Nekaj minut po končanem obročkanju se je mama štorklja vrnila, pogledala, ali je z mladiči vse v redu, in spet odletela.
Štorklje, pravzaprav štrki vsako leto priletijo kakšen teden pred 1. aprilom, da si izborijo gnezdo, čeprav običajno priletijo na ista gnezda kot pretekla leta, pripoveduje Andrej Hudoklin iz novomeške enote Zavoda za varstvo narave. Samice priletijo kakšen teden za njimi. »Zadnja leta pa se dogaja, da se jim je malo 'pokvarila ura' in mnoge tudi v času prezimovanja ne odletijo v ekvatorialno ali južno Afriko, ampak ostanejo v sredozemskem prostoru in pridejo k nam že konec februarja ali v začetku marca.«
Štorklje vse svoje poslanstvo v gnezdu opravijo v dobrih treh mesecih, pravi Hudoklin. Konec maja začnejo valiti, v juliju mladiči poletijo, v avgustu se že zbirajo v jate, ki se potem selijo proti jugu. »To je žival, ki uživa večno pomlad, ves čas sledi soncu,« dodaja. Med potjo v Afriko se običajno še enkrat zberejo na območjih, kjer je dovolj hrane, da lahko obnovijo zaloge maščobe, preden poletijo naprej. »Naše« štorklje so tako zasledili v Bolgariji, Izraelu, Grčiji.
Krakovski gozd ponuja obilo hrane
Štorklje so se s Šentjernejskega polja, kjer so jih prvič opazili sredi 80. let, postopoma širile navzgor ob Savi in Krki, v 90. letih so se začela gnezda pojavljati tudi v Beli krajini ob Kolpi. Po Hudoklinovih podatkih je na območju širše Dolenjske trenutno 50 do 60 aktivnih gnezd, večinoma na električnih drogovih. Poleg gnezdečih parov je običajno naokoli še več posameznih osebkov, ki »zgolj« raziskujejo prostor. Skupaj z mladiči je torej na območju Dolenjske po grobi oceni okoli 250 do 300 osebkov.
Strokovnjaki iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije vsako leto obročkajo od 70.000 pa tudi do 130.000 ptičev, med njimi tudi štorkelj. »Z njimi moramo delati nežno, s počasnimi gibi, ptiča najprej pomiriti. Štorklja zna le malo pokljuvati, ker se brani, a se običajno hitro pomiri,« opisuje Fekonja.
Obročkanje mladičev daje stroki pomemben uvid v življenje teh zanimivih ptic. Tako so denimo štorkljo, ki so jo obročkali leta 2000 v bližnjih Čadražah, decembra istega leta našli mrtvo v Južnoafriški republiki, 8700 kilometrov daleč. Na Dolenjskem so tudi že gnezdile štorklje, ki so bile obročkane na francosko-nemškem koncu in Švici. Po Hudoklinovih besedah je magnet za štorklje na širšem Dolenjskem Krakovski gozd z mokrišči. »Za uspešno vzgojo mladičev potrebujejo dobro prehransko bazo malih glodalcev in dvoživk pa tudi plazilcev, ki jih pobirajo predvsem na mokrotnih travnikih. Po številu gnezd in parov je največ štorkelj še vedno v Prekmurju, toda gnezdilna uspešnost je na Dolenjskem še enkrat večja. Če imajo tam v povprečju enega do dva mladiča, imamo pri nas dva do tri, kar pomeni, da so v tem koncu Slovenije prehranske razmere neprimerno boljše,« dodaja Hudoklin.
Zelo pozorna starša
Štrk in štorklja sta izredno pozorna starša, ves čas nekdo dežura na gnezdu, kajti jajca ali celo mladiči so lahko hitro plen požrešnih vran. Ker je gnezdo izpostavljeno soncu, ga starša s svojimi velikimi razprtimi krili pogosto senčita, s plahutanjem pa ustvarjata ugodno mikroklimo za mladiče, opisuje Hudoklin. Se pa zgodi, da če je mladičev preveč in sezona slaba, štorklje same vržejo kakšnega mladiča iz gnezda. »Pred leti so nas klicali v Čadraže, češ da je mladič padel iz gnezda. Vrnili smo ga v gnezdo in rekel sem si, da smo res opravili dobro delo. A še preden sem stopil z dvigala, je bil mladič spet na tleh. Preživel je in odrasel, zanj je skrbela neka domačinka, dokler ga ni pred leti zbil avto. Zdaj krasi vitrino v novomeški porodnišnici.«
