Vedno se je veliko govorilo o Hansa Studios, veliko mitov se je spletlo okoli njih, vendar še nihče ni zgodbe povedal v enem kosu. Kot najstnik sem izvedel, da je moj ljubljeni Depeche Mode snemal album v tem studiu, ker je v njem Bowie posnel pesem Heroes. Pred tremi leti sem se srečal z vodilnimi možmi programa Sky Arts o možnosti filma o berlinski fazi Davida Bowieja, a kmalu smo spoznali, da je bilo o njej povedano praktično že vse, zato smo sklenili, da bo glavna zvezda našega filma zgradba oziroma studii v njej.
V osnovi pa je film ozvočen portret mesta Berlin. Takšna glasba je lahko nastajala samo v Berlinu v tistem obdobju. Nikjer drugje na svetu pesmi Heroes, Lust for Life, People Are People, Tupelo ne bi zvenele enako. Berlin jim je vtisnil svoj pečat, saj je bila scena zelo majhna, zgoščena. Vsak je poznal vsakogar, ki je bil v glasbenem poslu, zato si hitro prišel do ljudi, ki si jih potreboval za svojo umetniško dejavnost. Sceno sta povezovali velika kolegialnost in pozitivna tekmovalnost. Tega ni danes nikjer več. Film govori tudi o spreminjanju mesta, glasbene scene in tehnologije.
Ali bi potem lahko dejali, da je osrednja pripoved filma v bistvu potovanje skozi čas?Drži. Posnel sem veliko pogovorov, ki sem jih združeval in povezoval z arhivskimi posnetki. Nemogoče je v devetdeset minut stlačiti vse, kar se je v studiih dogajalo v šestnajstih letih, Hansa Studios pa niso le spomin, temveč še vedno delujejo v zmanjšanem obsegu. Filmu nikoli ne uspe povedati vsega, vendar če gledalca za kratek čas popelješ v preteklost, si že opravil veliko delo.
K sodelovanju vam je uspelo privabiti zavidljivo število glasbenih in producentskih kategornikov.Najtežje je bilo prošnjo spraviti do glasbenikov, saj je vmes menedžment, ki deluje sila okorno in pogosto nezainteresirano. Ko smo jih končno dosegli, so bili vsi takoj pripravljeni sodelovati. Martin Gore si je želel celo priti v Berlin, a zaradi turneje z Depeche Mode ni utegnil, zato smo ga šli posnet v Francijo. Enako velja za Michaela Stipa. Sprva smo se bali slabega odziva, na koncu pa sem celo upal, da ne dobimo še kakšne privolitve, saj sem imel posnetega že preveč materiala.
Kljub temu pogrešamo Nicka Cava in Iggyja Popa.Politika Nicka Cava je, da nastopa samo v filmih, ki govorijo o njem, medtem ko je bil odgovor Iggyja Popa, da noče pogrevati preteklosti.
V filmu – ravno na dan, ko so v Berlin prispeli U2, da bi posneli Achtung Baby – ste izpostavili, da so bile v Berlinu takrat dnevno na sporedu tudi množične demonstracije proti združitvi Nemčij.S padcem zidu in združitvijo Nemčij je Berlin izgubil svojo umetniško privlačnost in s tem se zgodba o studiih Hansa, kot smo jih poznali, konča. Sodobna zgodovina danes morda celo načrtno pozablja, da združevanje ni bilo soglasno; če se to ne bi ujemalo s prihodom U2 v Berlin, te teme najverjetneje ne bi izpostavil. Pričakovali so velike težave in te še danes niso izginile, mesto pa se je docela spremenilo. Danes so akterji berlinskega undergrounda močno razočarani, nekoč vitalna eksperimentalna scena je povsem zamrla, saj mesto ne predstavlja več navdiha, ki ga je imelo v drugi polovici sedemdesetih in v osemdesetih. Takrat je siva, razsuta podoba razdeljenega mesta podžigala ustvarjalnost.
