Aleksander Sokurov, filmski režiser: Dvigniti vse težje uteži

Sokurov sicer slovi po odločno samosvojem filmskem jeziku, ki ga je razvijal skozi 40 let filmskega ustvarjanja. Filme, kot sta Moloh (1999) in Ruski zaklad (2002), je posnel v enem samem kadru, za Fausta je leta 2011 v Benetkah dobil zlatega leva. Dan pred tem intervjujem je Sokurov na predavanju izjavil, da zanj film v resnici ni tako pomemben, zato smo ga povprašali o tem in njegovem ustvarjanju pred razpadom Sovjetske zveze in v času razpada.

Res je. Eden je datum, ko smo film posneli, drugi pa datum, ko so ga odobrili. Nekaj jih seveda tudi niso. Zame je zelo pomembno, da ohranimo oba datuma, saj je to sporočilo prihodnjim gledalcem, da je obstajal čas, ko so filmi veljali za sovražnike – in tudi filmski režiserji so bili državni sovražniki.

Da film sam zase ni umetnost, da nima lastnega jezika. Vsaj zame osebno je tako.

Zelo preprosto – ko sem končal študij zgodovine, sem moral nekaj zaslužiti, da bi lahko preživel. Iskal sem službo in našel odprto mesto asistenta režije na televizijski postaji. Tam sem imel na srečo zelo dobre prijatelje, ki so me naučili, kako se stvarem streže. Takrat me je začel privlačiti svet podob; in takrat, v času Sovjetske zveze, je bil svet lokalne televizije čudovit svet, kjer so živeli čudoviti ljudje. Vsa sovjetska mesta z milijonom ali več prebivalci so imela lastno televizijsko postajo, lasten televizijski stolp, svoje lastne kinodvorane. Seveda je bila najimenitnejša prestolnica, Moskva, a tudi drugod, neodvisno od česar koli drugega, je bilo veliko visoko usposobljenih ljudi, ki sem jih takrat spoznal. Šele potem sem ugotovil, da je bila to zlata kletka.

No, tako se je to zgodilo, filme pa snemam še zdaj. Mislil sem si, da bom počel kaj drugega, zanimal me je radio, radijske igre, nikoli si nisem želel biti filmar. Po drugi strani pa nisem razočaran nad filmom ali filmsko umetnostjo, tako se je moje življenje pač na žalost odvilo.

Težko rečem. Osebno se ne vidim kot mojster. Mojstre poznam v književnosti, v glasbi, ne poznam pa nobenih filmov, ki bi jih naredili mojstri. Bil sem pod vtisom, da so moji filmi sestavljeni iz napak, da kar naprej delam same napake. Do danes sem bil prepričan, da še naprej delam napake, ker mojih filmov večina ljudi pač ne sprejme. Kar mi je na meni všeč, pa je to, da me ni strah. Če to primerjamo s športom, bi lahko rekli, da se ne bojim dvigniti vse težjih uteži. Pomembno se mi zdi, da so filmi, ki jih snemamo, drugačni v oblikovnem in vsebinskem smislu. Da so sofisticirani in da se ukvarjajo z velikimi vprašanji.

Tako kot veliko ljudi me zanima odvisnost, ki jo čutimo drug do drugega. Nenavadna situacija: v ožjem krogu smo takšni, v javnosti pa povsem drugačni. Kaj se tam zgodi z ljudmi, ko stojijo drug poleg drugega? Nekaj nenavadnega. Če je kdo že kdaj sodeloval v demonstracijah, ve, kako nekako srhljiv občutek je to.

Sicer pa so liki v mojih zgodnjih filmih manjši kot njihove poznejše različice. Pot do velikih zlobnih ljudi je zelo dolga. Ne moreš se jim približati iz oči v oči. Do teh zlobnežev se moraš priplaziti. S temi filmi moraš delati zelo previdno, treba je raziskovati. Če jih že prikažeš, kar po navadi ni mogoče, lahko v njih pripoveduješ le skozi jezik umetnosti, metafore.

Ne vem več. Zgodilo se je pač. Ne morem vam povedati podrobnosti, a ni bilo nenevarno. Česar se zelo dobro spomnim, je to, da sem moral poiskati avto na neki določeni ulici, ki je imel določeno registrsko tablico, moral sem hitro in neopazno sesti noter in odpeljali so me na neki kraj. Zveni smešno, ampak takrat je bilo vse skupaj zelo čudno. To je bil običajen del čudnega časa.

Želel sem si samo miru. Rečem lahko le, da sem osebno hvaležen tistim politikom, ki so omogočili, da je razpad Sovjetske zveze stekel brez zapletov, da je bil razmeroma miren. V baltskih državah smo videli, da so do najvišjih državnih položajev prišli skladatelji. No, skladatelj je tudi na Poljskem vodil vlado, a to je bila izjema. Ko še ni bilo mej, smo šli s prijatelji z avtom v Vilno, pa je bilo vzdušje zelo napeto. Upali smo, da bo tej uporniški državici – in to mislim v dobrem smislu – uspelo, da bodo tisti na oblasti dovolj človeški.

Zato smo prosili za sprejem pri Vytautasu Landsbergisu in za dovoljenje, da bi ga lahko posneli. Ko smo prišli, je bil videti nekoliko razočaran, morda je pričakoval kakšen večji projekt. Za nas pa je bilo tistih nekaj ur peklenskih. Na lastne oči smo videli, kako je, ko se glasbenik spremeni v politika. V očeh sem mu videl, da je pripravljen ostro ravnati. Raje smo odšli, da nam tega ne bi bilo treba videti. Vseeno se je dobro izteklo, Litva je zapustila Sovjetsko zvezo. Vsi so bili polni sovraštva in slabih spominov na skupno državo, niso pa vedeli, kaj se bo zgodilo po tem. Pravi politik ima občutek za prihodnost, ve, kaj prihaja.

Rusija je država, kjer se lahko vse zelo hitro spremeni. In tudi se. Kot nekakšna past je. Ogromna država z desetimi različnimi pasovi. Nihče v državi ne ve, kako vsemu temu vladati. Če se kaj zgodi počasi, to pomeni, da se ne zgodi nič. Da se nič ne spremeni. Zato mora toliko politikov ravnati hitro. Tako pa seveda delajo napake. Potem imamo vsi težave.

Vsak voditelj – in to je problematična beseda, tudi Hitler je bil voditelj –, vsak, ki ima moč, se znajde v zapletenem razmerju s časom. Nobenega politika ne poznam, ki bi se lahko kosal s časom. Večina jih je počasnejših. Po navadi je dovolj, da politik zdrži v koraku s časom kakšno leto ali dve, potem pa začne postajati vse bolj počasen. Vprašanje je, ali bo to priznal in ali bo s priznanjem, da je izgubil tekmo, postal boljši politik.