Še preden se je povsem ustavil ekspresni vlak, so se moški že drenjali pred vrati. Ko so jih v prvem možnem trenutku odprli, so se se vsuli na peron mariborske železniške postaje. Stekli so po stopnicah nizdol in se zgnetli pred blagajne. Družila jih je bojazen, da bodo prepočasni, da bo vlak, na katerem so jih čakali bližnji in prtljaga, vožnjo proti severu nadaljeval brez njih.
Opisani prizor je iz neke davne preteklosti, iz osemdesetih let. Vrveža na mariborskem kolodvoru se dobro spominja tudi Ivan Fidler, danes vodja prometne pisarne Maribor. Na železnici je zaposlen od leta 1976. »To je bil vlak številka 253, Slavija ekspres, vozil je na progi Beograd–Dunaj. Bil pa je še vlak številka 499, Hamburg ekspres. Potniki so v Mariboru kupovali vozovnice zato, ker je bilo tik pred mejo ceneje kupiti vozovnico po mednarodni tarifi.«
Mariborski kolodvor je nekoč bil veliko prometno okno v svet. Tiri »južne železnice« so na Štajersko pripeljali razvoj in industrializacijo, število prebivalcev Maribora se je povečalo za večkratnik. Stampedov potnikov iz časa Jugoslavije na mariborski železniški postaji že desetletja ni več. Večino dneva je bolj podobna muzeju kot obratujočemu prometnemu vozlišču. Ogledat si ga je prišla skupina učencev iz Turnišča, iz Prekmurja. Ali so se pripeljali z vlakom? sprašujemo. »Ne z avtobusom,« razočara odgovor učiteljice. Seveda, vožnja z vlakom bi trajala predolgo. Kolodvor so si prišli zgolj ogledat, kakor tudi avtobusno postajo, bili so že v akvariju, zatem gredo še na Pohorje, na Ruško kočo. Na vlak, kot že rečeno, niso sedli.
Projekti, vredni več kot 320 milijonov evrov
Maribor pa je tudi ta čas največje železniško gradbišče na Slovenskem. Direkcija za infrastrukturo je zagnala prenovo glavnega kolodvora, že nekaj časa poteka polaganje drugega tira proti Šentilju. Prenovo tirov je že doživela tezenska postaja, gradi se podvoz pod Ljubljansko ulico, kjer je nekoč deloval zadnji nivojski železniški prehod v središču slovenskega mesta, na katerem je zapornice ročno dvigal in spuščal čuvaj. Prihodnje leto bodo začeli obnavljati še progo proti Pragerskemu. Skupna vrednost naložb krepko presega 320 milijonov evrov.
Na mariborski postaji že dober teden polagajo nove tire, nato bodo prenovili še oba perona in jima dodali tretjega. »Ta peron sem jaz izposloval,« se nam pohvali Fidler, »v prvotnem projektu je bilo vse to malce drugače zamišljeno, da bi bil tam zadaj za novimi tovornimi tiri. Sem rekel ne, tukaj bo, ob drugem peronu.« Prenovljen kolodvor bo omogočal dodatnih 20 postankov potniških vlakov dnevno, danes jih naštejejo največ 120. »Vsekakor nam bo tretji peron olajšal delo, manj bo čakanja na uvozno-izvozne signale, lažje bo usmerjanje potnikov,« našteva Fidler. Kam bodo pa peljali ti dodatni vlaki? »Seveda predvsem na glavni progi Maribor–Zidani Most–Ljubljana in upam, da tudi proti Avstriji, kjer pa ni vse odvisno od nas.«
Za potnike bo najopaznejša prenova kolodvorskega podhoda, saj bodo po novem dostopali na perone po tekočih stopnicah in z dvigali. Konec septembra prihodnjega leta, ko naj bi bila sklenjena vsa predvidena gradbena dela, bo pomladitev doživela tudi fasada glavne avle kolodvora, ki so ga zgradili po načrtih mariborskega arhitekta Milana Černigoja.
Čakajoč na Croatio
Ob provizorični platneni ograji, ki loči drugi tir od gradbišča, si je upokojenka s pohodniško palico pomagala pri vzpenjanju po stopnicah. »A tukaj stoji vlak za Celje?« vpraša. Je bil, vendar je prišla 15 minut prezgodaj, na peronu še ni bilo niti sprevodnika. »Rada se peljem z vlakom. Nekoč sem se pisala Železnik, odraščala sem v Zidanem Mostu, tam so bili sami železničarji,« nam razkrije Marjana Kislinger. Njen vlak, na katerega sta sedla še dva potnika, je s postaje odpeljal točno ob 10.15. Štiri minute pozneje bi moral proti Dunaju kreniti vlak »Croatia«.
Tedaj je na klopi ob tiru 1 še zmeraj sedel par srednjih let ob svojih otovorjenih potovalnih kolesih in nemirno zrl v svoja mobilnika. »Skrbi naju, da bova zamudila prestop na graški postaji,« nam razkrije moški v svetleči kolesarski majici. V minulih dneh sta prevozila Dravsko kolesarsko pot, približno 400 kilometrov od Italije do Maribora. Zdaj bi se rada vrnila domov, v Predarlberg. Na vlak iz Zagreba sta sedla s 40-minutno zamudo. Podaljšal jo je plaz, ki je zasul tir v bližini Poljčan, kasneje izvemo od Fidlerja.
