Leta 1994 je direktorica Urada za žensko politiko RS Vera Kozmik poklicala Uršulo Cetinski, da bi za njen urad pripravila dvodnevni »ženski« kulturni dogodek. »Lotila sem se ga tako zagnano, da je leto kasneje nastal prvi festival Mesto žensk,« se spominja prva umetniška vodja festivala, ki danes načeluje Cankarjevemu domu. Festival se je po dveh letih osamosvojil. Skoraj bi se imenoval Feminale, pa je pretehtala odločitev za Mesto žensk, pripoveduje sogovornica, ki jo je navdihnila istoimenska knjiga Christine de Pizan z začetka 15. stoletja.
Kot pravi, so bile reakcije na prvi festival burne. V najpomembnejšem tujem časopisju pozitivne, v slovenskih medijih veliko odklonilnih, različne avtorice so mu prerokovale kratko življenjsko dobo in zavračale zahodni feminizem. Posebnost festivala je bila namreč, da je od samega začetka predstavljal umetnice, pripravljali pa so ga tako ženske kot moški. Enake možnosti obeh spolov so videli kot skupni problem, razlaga nekdanja direktorica, ki se iz začetkov najraje spominja koncerta ameriške pianistke in skladateljice Meredith Monk, romske pevke Džansever in razstave iranske umetnice Širin Nešat. »Festivalu zato čestitam, da se je ohranil. Upam si trditi, da bi se, kar zadeva javno podporo, razvijal veliko bolj učinkovito, če se ne bi loteval ženske tematike. Kar kaže na to, da je problem, na katerega opozarja, še močno živ.«
Tudi 25 let kasneje nas ne more nič prepričati, da umetnost, izbira vsebin in recepcija umetnosti niso spolno zaznamovane, trdi Teja Reba, današnja programska vodja festivala, ki je doslej gostil okoli 1000 zagovornic spolne in družbene enakosti s področij umetnosti, teorije in aktivizma z vsega sveta.
Trda dejstva
Iz analiz Mesta žensk je denimo razvidno, da je Prešernovo nagrado doslej dobilo manj kot 8 odstotkov žensk. Na velikem odru SNG Drama Ljubljana denimo v sezonah 2016/2017 in 2017/2018 ni režirala nobena ženska, niti ni bil uprizorjen noben tekst dramatičarke. V letošnji je na velikem odru režirala le Ivana Djilas, in sicer tekst dramatičarke. Nasprotno programska vodja opaža v Umetnostni galeriji Maribor veliko senzibilizacijo za ta vprašanja, skupinske razstave vključujejo večje število umetnic, redne so tudi samostojne in retrospektivne razstave umetnic.
Društvo si že dlje časa prizadeva, da bi kulturno ministrstvo izvedlo analizo na področju enakosti spolov v kulturi, ki bi zajelo plačna razmerja, delovne pogoje, razmerje med nevladnim sektorjem in javnimi zavodi, medijske odzive, generacijsko analizo… »Tako bi lažje opredelili seksizem, različne oblike nadlegovanja ali nasilja in pokroviteljstvo, ki jih žal v slovenskem prostoru ne manjka,« pravi Teja Reba. Opozarja tudi na problem prekarnosti med ženskami in revščino starejših žensk. Tudi zato ima nagrada za kulturo princese Margriet za društvo velik pomen: lahko bodo nadaljevali večje mednarodne festivalske koprodukcije in umetniške rezidence, predstavljali slovenske umetnice v tujini, nadgrajujejo tudi digitalni arhiv in knjižnico ter projekt kulturnoumetnostne vzgoje in feministične pedagogike.
Še daleč od enakosti
»V teh 25 letih smo se naučili, da noben dosežek feminizma ni trajen in pravice nikoli niso za vedno priborjene,« ob tem komentira sociologinja Vesna Leskošek, dekanka fakultete za socialno delo, nekdanja častna predsednica društva Mesto žensk. Položaj žensk se je po njenem v tem času izboljšal, saj večinoma lahko preživijo z lastnim delom in enakopravnost ni več sporna, a smo še daleč od enakosti. »Slojevitost je večja, kot je bila v preteklosti. Veliko žensk ima ugledne službe, veliko je odlično izobraženih, veliko v srednjem razredu, ampak je tudi zelo veliko revnih. Globalni kazalniki kažejo podobno sliko. Da več ženskam uspe, vendar jih veliko tudi živi v skrajni bedi,« pravi, pri tem pa opozarja na sedanji vznik desnega populizma in repatriarhalizacijo spolnih vlog. »Mesto žensk ponuja prostor za pluralnost in fluidnost identitet in spolnih izrazov, predstave govorijo o družbenih neenakostih in zatiranju nasploh. Je prostor, ki ni označen s prevladujočimi kulturnimi vzorci, ampak gre onkraj teh omejitev, zato je tako privlačen in nujen.«
