Minister si ni pripravil ne daljšega ne krajšega besedila, govoril je, človek bi rekel, iz srca. O potrebi po več demokracije in več enakosti. Slišalo se je v redu. Potem pa je na »žensko temo«, kot bi pozabil, kje je, kot bi nagovarjal upokojene klekljarice, dodal, da svet res potrebuje »toplo, mehko«, tj. esencialno ženskost… Dvorana je v globokem začudenju in smehu zabrbotala: ali smo padli v časovni stroj, ali smo spet v 19. stoletju, kjer ženske, po naravi tople in mehke, blažijo udarce trde realnosti, ki jo obvladujejo hladni in neupogljivi moški? Je poslanstvo, ki nam ga namenja minister za kulturo, spet oskrba ranjencev na frontah njihovih norosti, smo spet pri idealu tihe, ljubeče, vserazumevajoče in vseodpuščajoče ženske, ki iz ozadja servisira nespametne može in sinove? In smo torej spet v osnovni šoli psihoanalize? Ja, smo, kajti zbegani minister je iščoč izhod iz kotla, ki ga je podkuril, kot pravi Sin omenil še svojo mamo. Potem je odšel z odra.
Morda bi mu celo oprostili, da živi v zastareli paradigmi. A ko so za začetek predstave ugasnili luči, se je iz prve vrste odplazil iz dvorane. Le pofočkat se je prišel, kajne? Koga briga predstava? In prav to, ta neotesanost politika, ki umetnikom, ki prihajajo na oder, obrne hrbet, je bila njegova magistralna klofuta festivalu. To je pravi oblastniški posmeh kulturi.
