Zgornji citat je iz knjige Erika Orsena Portret srečnega človeka, Andre le Notre 16613–1700. Andre le Notre je bil avtor vrtov v Versaillesu.
Na kratko nekaj dejstev:
1. Študenti ljubljanske fakultete za arhitekturo in predstavniki stanovskih in strokovnih društev ter fakultet so napisali javno pismo, v katerem nasprotujejo vključitvi Plečnikovega stadiona, ki je kulturni spomenik državnega pomena, v novi kompleks Bežigrajskega športnega parka. Študenti arhitekture v svojem kritičnem pismu opozarjajo na zgolj ekonomsko logiko načrtovanega projekta Bežigrajskega športnega parka. Ta namembnost spomenika sicer ohranja, dodaja pa mu obsežen nov program, ki osnovno historično strukturo uniči.
2. Na ministrstvu za kulturo potekajo aktivnosti za vpis Plečnikovih del na Unescov seznam svetovne dediščine. Unescov program izbira, imenuje in ohranja znamenitosti izjemnega kulturnega ali naravnega pomena za človeštvo. V delovni skupini za vpis Plečnikovih del na Unescov seznam je med drugimi tudi Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije.
3. Pečečnikov projekt Bežigrajski športni park ima kulturnovarstveno soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Upamo si trditi, da se večina konservatorjev v Sloveniji s predvidenim projektom ne strinja.
Kako je mogoče tako neskladje?
Beneška listina vse, ki se ukvarjajo s kulturno dediščino, zavezuje k ohranjanju in obnovi spomenikov in spomeniških območij. Listina tudi pravi, da je »uporaba spomenika zaželena, ne sme pa prizadeti konstrukcije ali dekoracije stavbe. Izključno v teh mejah je mogoče dovoljevati prilagoditve, ki jih prinašajo razvoj in nove spremenjene dejavnosti.«
Z varstvom kulturne dediščine se ukvarjajo konservatorji znotraj Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, ki deluje pod okriljem ministrstva za kulturo. Njihove strokovne odločitve so velikokrat v nasprotju s trenutnimi željami lastnikov, investitorjev, županov in ne nazadnje tudi širše družbene skupnosti. Ustreznost odločitev se ne pokaže takoj, potrdi jo čas.
Da kulturna dediščina preživi in živi, jo je treba prilagajati potrebam in času. Posegi v kulturno dediščino morajo biti vedno v dialogu s stanjem, zaradi katerega je konservator objekt zavaroval. Z različnimi »dodatki« se velikokrat avtentičnost »originala« izgublja. Ohranjena avtentičnost objekta pravzaprav »konstituira« kulturno dediščino.
Danes se žal velikokrat odloča mimo kompetentnih strokovnjakov in njihovih stališč. Odloča se s pozicije moči, na osnovi mnenja. Mnenje pa je vedno determinirano s preferencami odločevalca. To pomeni, da je omalovaževano vse vedenje o objektu, ki je znotraj objekta samega.
Odloča se tudi pod pritiski arogantnih investitorjev z opravičilom, da naj bi bil njihov vložek odrešilen za kulturno dediščino. Proračun za obnovo kulturne dediščine je namreč vsako leto skromnejši. Tako napačne odločitve in posegi na kulturni dediščini sčasoma postanejo edina resnica.
Poglejmo nekaj primerov.
Čez 50 let bo na primer odprtina v obrambnem zidu iz 16. stoletja zaradi nove ceste, ki odpira historično zaprte prostore in degradira več varovanih prvin hkrati, samoumevna in del historične resnice.
Gradnje na neustreznih lokacijah znotraj varovanih območij, na primer športno igrišče na prostoru med pokopališčem in vasjo, ki že stoletja ločuje mesto mrtvih od mesta živih, postanejo »priročna umestitev«.
In povsem samoumevno bo postalo, da si je veliki arhitekt v svojem domačem vrtu poleg manjšega okrasnega vodnega motiva v začetku 20. stoletja omislil še plavalni bazen. Na Krasu, kjer je primanjkovalo vode še za pitje.
Ne obstajajo razlogi za nestrokovno ravnanje javne službe varstva kulturne dediščine. Država jo je ustanovila, da dela strokovno in v javno korist. To je njena odgovornost. Ni ji treba biti dopadljiva elitam, lobijem, politikom, investitorjem… Je ena redkih javnih služb, ki se temu res lahko odreče.
Če še končamo pri Ludviku XVI.: za nekatere se je v zgodovino vpisal kot absolutist, za večino pa z versajskimi vrtovi.
Marvy Lah, Nova Gorica
