Takoj ob izstopu iz avtomobila je bilo odpravi jasno, da je prijazno povabilo slabo razumela oziroma je podcenila načrtovano turo. Športno-ležerni nabor oblačil in obutve je bil v izrazitem nasprotju z gojzarji, nahrbtnikom in palicami, s katerimi se je opremil domačin Franc Premrn. Ogled Pasjega repa, nekoč najznamenitejše vinogradniške lege, ki je danes morda največji zaokrožen kompleks skoraj povsem zapuščene kulturne dediščine na Primorskem, ne more biti kratek sprehod za vzpodbujanje boljše prebave.
»Vinograd Pasji rep leži blizu vasi Orehovice nad Št. Vidom v Vipavi in daje prav dobro vino,« je v Slavi vojvodine Krajnske poročal baron Janez Vajkard Valvazor. Zapis iz leta 1689 je lažno skromen. Valvazor je Pasji rep uvrstil na prvo mesto vseh opisanih vinogradniških leg in vin z območja današnje Primorske.
Vino, dražje od terana, furlanskega vina in rebule
Hvalo je 156 let pozneje nadaljeval Matija Vrtovec, doma iz bližnjega Št. Vida, današnjega Podnanosa. Vrtovec je operiral s preverljivimi podatki. Leta 1845 je v knjigi Vinoreja za Slovence zapisal, da je bil Pasji rep prva lega celotnega območja, najbolj cenjena do Furlanije in brežin nad Trstom. Čisti prihodek orala (0,57 hektarja) vinogradov na Pasjem repu je bil za štiri goldinarje in 15 krajcarjev višji od vseh drugih komisijsko ocenjenih, piše duhovnik. Vinom s Pasjega repa so po doseženi ceni sledili tržaški terani, furlanska vina z okolice Medeje, zatem beli cividin iz okolice Kromberka, belo vino z brežin nad Trstom in rebula.
»Vidite te terase, kjer se pasejo moji prašički?« Premrn s palico pokaže na ozelenel teren. »To je bil nekoč vinograd Tavčarjevih, lastnikov dvorca Roženek, ki stoji ob cesti v Orehovico. Pred stoletjem so bili največji vinogradniki daleč naokoli. Na tej legi so imeli renski rizling, ki so ga sem sadili v začetku 20. stoletja, med obnovo vinogradov, ki jih je opustošila trsna uš.« Terase, po katerih se prosto pasejo pujsi, so v zglednem stanju v primerjavi z desetinami hektarjev opuščenih vinogradov na južnih, vzhodnih in zahodnih pobočjih nad dolino Pasjega repa.
Namesto trt rastejo akacija, robida in šipek
Ni treba biti geolog ali agronom za ugotovitev, da gre za absolutne vinogradniške lege. En sam lapor, na njem pa čisto tanka plast živice, ki je za resen gozd premalo rodovitna. Teren je, kot s preprogo, pokrit z resjem, iz katerega molijo krmežljava debla akacije in robidovje. »Vse to so nekoč bili vinogradi,« razlaga Premrn. »Pred časom sem šel prav merit po katastru in sem ocenil, da jih je moralo biti vsaj za kakih 80 hektarjev. Zdaj jih ni več kot pet.«
Kaj se je zgodilo? »Propad se je začel po prvi svetovni vojni, ko je prišla italijanska oblast, za katero smo bili skrajni severovzhod države, in ji to vino ni dišalo.« Hkrati so Vipavci izgubili svoj najpomembnejši trg – Ljubljano in Avstrijo. »Dokončno pa se je vse zaraslo v Jugoslaviji, ko se je v Vipavski dolini razvila močna industrija in so ljudje dobili dobre službe v velikih podjetjih.« V gozdu se ena nad drugo nizajo terase, ojačane s stotinami ton ročno naloženega kamna in skal. Več kot deset »etaž« je od doline do vrha hriba, bolj je strm teren, več jih je. »To so najmanj 200 let stari zidovi. Poglejte, kako lepo je zloženo kamenje, ki so ga izkopali ročno,« je navdušen znan vinar. »Bogatejši ko je bil kmet, večje kamenje je uporabljal in bolj ravne stene je imel.«
S slemena na 380 metrih nadmorske višine se razprostira krasen razgled. Neki krajan si je tam postavil vikend in obnovil nekaj teras. Vendar na njih ne uspevajo trte. Na absolutni južni vinogradniški veliki legi je posadil šipek. Malo naprej od cerkvice Svete Trojice je Premrn leta 1985, tedaj še v službi v Petrolu, uredil svoj prvi vinograd. Posadil je avtohtoni zelèn, ki je bil tedaj na robu izumrtja. Za blagovno znamko svojih vin je registriral ime Pasji rep. Od kod sta potok in dolina dobila to nenavadno ime, ne ve. »Po obliki pasjega repa zagotovo ne, saj niso mogli gledati iz letala. Je zavita, v obliki črke S.«
Količina je postala pomembnejša od kakovosti
Kakšna je strokovna utemeljitev propada Pasjega repa? Zora Korošec - Koruza, upokojena profesorica vinogradništva na ljubljanski biotehniški fakulteti, se strinja z razlogi, ki jih je opisal Premrn. Tudi Artur Lipovž, direktor Lavričeve knjižnice Ajdovščina, ni znal postreči z drugačno teorijo, zakaj je nekoč prepoznavno kulturno krajino prerasel gozd. »V Jugoslaviji vinogradništvo v tako zahtevnih razmerah ni bilo zanimivo. Lažje je bilo obdelovati vinograde na plantažah, poleg tega je količina prevladala nad kakovostjo, vipavska klet pa je prevzemala vse presežke,« je prepričan Lipovž.
Teoretično ne bi bilo zelo zahtevno Pasjemu repu vrniti nekdanjo podobo, če bi vinogradniki imeli kapital, pristojne institucije pa bi dopustile prostorsko spremembo. Sodobna mehanizacija krmežljavo drevje zlahka odstrani, zemlja je spočita in v njo se sme nemudoma zasaditi cepiče. Praktični problem je drugje. »Posest je lastniško izjemno razdrobljena. Ko sem delal 1,6 hektarja velik vinograd, sem moral prej združiti 17 parcel,« se spominja Premrn. »Vipavce tudi zelo težko prepričaš, da ti prodajo svojo zemljo, čeprav je ne obdelujejo in od nje nimajo ničesar.« Štiriintrideset let po saditvi prvega vinograda na Pasjem repu bi Premrnov sin Samo, ki je prevzel kmetijo, prav tam uredil nov nasad. »Če se nam bo uspelo zmeniti s sosedom,« pripomni Franc.
