Ali je bila Šarčeva odločitev pravilna, bo pokazal čas. Verjamem, da je dobro premislil, kdaj je bolje imeti govor. Zdaj, tik pred zdajci, ko so se nas končno usmilili in nam dodelili termin, bi bil res bolj samemu sebi namen. Naši evropski poslanci gledajo na zadevo drugače, preozko, njihov orkestriran odziv pa so motivirali različni razlogi. Predvolilni boj je vzrok zlasti na desnici.
Ah, ti evroposlanci, njihova bajna plača in težnje, da bi jo obdržali čim več mandatov. Predstavljam si, da bi morali biti naš »glas«, zastopati naša skupna stališča in glasovati proti odločitvam, ki Sloveniji (in svetu) prinašajo škodo. V spominu imam, da je edino Šoltes nasprotoval škodljivemu sporazumu TTIP med ZDA in EU, protestiral proti nevarnemu sporazumu CETA med Kanado in EU. V spominu imam, da so poslanci SDS velikokrat tožarili Slovenijo, iskali potrditve za svoje izkrivljene poglede in stališča pri »tujcih« z motivi, ki se jim pravi: razdvajanje, maščevanje, oblast, tudi na račun države. Zato predlagam novinarjem, da pred volitvami proučijo in objavijo, kaj so posamezni poslanci v svojih mandatih naredili pozitivnega in negativnega za Slovenijo.
Še nekaj o dostojni komunikaciji. Z vsem srcem jo podpiram. Povsod. Na vseh ravneh. Posebno bi jo morali negovati ljudje, ki bi morali biti za zgled. Na sejah DZ slišimo: spoštovani gospod predsednik, spoštovani premier, spoštovana gospa poslanka … hvala za vprašanja, hvala za odgovor … hvala za to in to… Lepo, če ne bi bilo vse skupaj samo poskus zameglitve pravih odnosov in komunikacije, ki sledi v obliki obtožb, prepirov, norčevanja, poniževanja…
Če natančno opazujemo način (s privoščljivim nasmeškom), kako je Ljudmila Novak zastavila predsedniku vlade svoje vprašanje, in se kasneje prikrito norčevala, češ, »da bi lahko z govorom nasmejal Evropo« (kar pomeni: komedijant, Serpentinšek), lahko razumemo tudi Šarčev odgovor. V medijih beremo: Šarec bi se kot gost v DZ moral obnašati, komunicirati drugače. Šarec je reagiral užaljeno, impulzivno… Ali mu bo to prineslo ali odneslo »točke«… Premier res ni odgovoril diplomatsko, tudi ne ravno državniško. Ni natančno pojasnil, zakaj je govor odklonil. Prst je usmeril v »napadalce« in jim nastavil ogledalo.
Kljub temu, da sicer zagovarjam drugačen način pogovarjanja, se ob tem zadnjem Šarčevem odgovoru lahko celo oddahnem: kako blagodejno je slišati reči »bobu bob« in zagledati razkrito vso našo klavrno podobo.
Polona Jamnik, Bled
