Zlata lisica je v svetu alpskega smučanja posebna tekma. Edinstvena. V času, ko se predvsem severne Alpe utapljajo v snegu, je v Mariboru zima le koledarska. Temperature so bile mejne celo za pripravo snega. Z izjemo smučarskih prog je Pohorje golo. Letošnja podoba je bila v preteklosti večkrat videna. Vsakomur hitro postane jasno, da priprava proge za svetovni pokal meji na znanstveno fantastiko. Kljub vse modernejšim aparatom za pripravo snega je izvedba izjemno težka. Sobotna tekma je bila odlična pri dvanajstih stopinjah Celzija. »Kaj imata skupnega Festival Lent in Zlata lisica?« nas je po uspešni izvedbi vprašal eden od organizatorjev. »Največja mariborska dogodka poleti in pozimi uspešno izvedemo pri 15 stopinjah Celzija,« je ponosno odgovoril.
Smučarskemu klubu Branik, ki sicer občasno spremeni kakšno kratico imena, kot glavnemu organizatorju vsako leto uspe pripraviti tekmi svetovnega pokala. Pustimo zdaj ob strani v zadnjih letih številna prestavljanja v Kranjsko Goro, ki se jim vsaj z vidika slovenskega alpskega smučanja ne sme gledati v zobe. Branikovci dobro vedo, da morajo imeti ob sebi dva najzvestejša partnerja. To sta Mednarodna smučarska organizacija (Fis), ki zagotavlja termin, in Marprom, mestni potniški promet Maribor, sicer upravitelj smučišč. V mednarodnih krogih ima pri zagotovitvi termina tekme glavno besedo podpredsednik Fisa Janez Kocijančič, česar javno sicer nikoli ne izpostavlja. V lokalnih krogih so bila razmerja med Branikom in Marpromom večkrat na majavih temeljih, a se k sreči oboji dobro zavedajo, da drug brez drugega ne moreta.
Z uspehi Tine Maze in Ilke Štuhec je vzdušje pod Pohorjem v zadnjih letih spet boljše. Po tekmovalni upokojitvi vražjih Slovenk je bilo nekaj časa turobno. A nikoli v središču mesta. Ko je v Mariboru Zlata lisica, se Mariborčani radi pokažejo. Nekoč se je iskala karta več med stotinami izbrancev v Vinagovi vinski kleti. V zadnjih letih je najbolj živahno v Rožmarinu. Ko pade mrak, se je v Mariboru moč prepričati, da je Zlata lisica mestna tekma. V lokale se ne hodi v pancerjih in bundah kot na večini prizorišč alpskega sveta.
V intervjuju za naš časnik je prejšnji teden Tone Vogrinec dejal, da moramo mariborsko rožico skrbno zalivati, da ne bo uvela. Dobro bi jo bilo tudi malce pognojiti. Z večjim proračunom in s podporo mestne občine in kakšnega ljubljanskega podjetja, ki ga Mariborčani ne znajo pritegniti, bi se namreč lahko pohorska rožica precej bolj bohotila. Tako pa daje vsako leto vedeti, da je komaj preživela.
