Zime Zlati lisici nikoli niso bile prav naklonjene, a čeprav se je trikrat selila že sredi 70. let, ko še ni bilo umetnega zasneževanja, pa je trenutno stanje zaradi vse višjih temperatur v hladnem delu leta bolj skrb vzbujajoče. Zato so organizatorji edinega slovenskega ženskega tekmovanja v alpskem smučanju na najvišji ravni začeli razmišljati, kako bi se temu prilagodili, da bi prestižni dogodek ostal mariborski, ne le slovenski.
Vsekakor velja najprej ohraniti atribute, ki so ga postavili na zemljevid kot nekaj posebnega. »Želja organizatorja je, da se Zlata lisica realizira v Mariboru. Karavana rada prihaja, ker je pri nas drugače, ekipe so v mestu, marsičesa v alpskih dolinah ne doživijo, javno žrebanje startnih številk je bilo vedno neki pojem, saj niso mogli verjeti, da jih je pričakalo tudi do 10.000 ljudi. Na tem moramo še naprej graditi,« je dejal generalni sekretar tekmovanja Srečko Vilar, ki pa mu sive lase seveda povzroča vreme. »Saj zato se je Zlata lisica vedno obnašala tehnološko zrelo, šli smo s časom, med prvimi začeli zasneževati, šli z vrha Fiske v dolino, ker ni bilo vode, si jo tu napeljali, zgradili akumulacijo…« je dodal.
Poiskati sistem in nato rešitev
Generalni sekretar tekmovanja meni, da bi morali ustanoviti skupino strokovnjakov, ki bi presojala, kako se lotiti ohranjanja Zlate lisice pri življenju. Ali izvesti tehnološke rešitve, za katere meni, da še niso povsem izčrpane, najnovejši snežni topovi na primer, skladišča snega… Ali progo seliti na vrh Pohorja in jo spustiti proti Rušam, čemur Fis naj ne bi bil preveč naklonjen, ali pa na prejšnjo lokacijo, na staro Fisko, s podaljšanjem na progo Jonatan. Za slednjo idejo pravi, da je bila aktualna ob projektu univerzijade. »Takrat se je govorilo, da bo Maribor dobil zagon z infrastrukturo tudi za druge zimske športe, skoke, tek. Ampak pustimo zdaj to, idej je ogromno, najprej je treba vzpostaviti sistem, potem bo snovalec že našel rešitev,« ne želi prehitevati dogodkov.
Tudi dolgoletni smučarski funkcionar Tone Vogrinec meni, da prihodnost Zlate lisice ni ogrožena. »Za ves svet velja, da so zime manj mrzle, tudi na 2000 metrih imajo včasih težave s snegom, zato se je razvilo zasneževanje. Maribor ni na višini, vseeno pa je Pohorje dovolj visoko, da zimski turizem obstaja. Potrebne je tudi nekaj sreče. Maribor ima s Kranjsko Goro rezervno smučišče, na srečo organizatorji odlično sodelujejo in dokaz je tudi tekmovanje minuli konec tedna. Toda nekaj drugega je, če je tekma tukaj. Tudi Fisu veliko pomeni, da so tekme v Mariboru, ker je to mestna tekma, kjer je ogromno gledalcev, je povedal Vogrinec.
Leta 2017 že izdelali načrte
»Odkar smo na Pohorju mi, od leta 2014, smo vsako zimo brez težav naredili sneg do Trikotne jase, vse, kar je nižje, pa so muke. Lovijo se minute, sekunde, da se lahko proizvaja sneg. Problem ni v vodi, ampak v temperaturi na Snežnem stadionu,« o težavah razlaga direktor upravljalca smučišč na Mariborskem Pohorju Marproma Bernard Majhenič. Tudi on razmišlja o alternativah za prihodnost: »Smiselno je govoriti o prestavitvi cilja Zlate lisice na 500 ali 600 metrov nad morjem. Idealna za to je stara Jonatanka z ureditvijo vmesne postaje gondole in s povezavo s staro Fisko.« Brez infrastrukture za Zlato lisico, ki bi po Majheničevih besedah vrednost investicije še zvišala, je vložek ocenjen na 2,5 milijona evrov: »Projektno dokumentacijo smo leta 2017 naredili in vemo, kaj bi ta investicija prinesla in pomenila za Pohorje. Za izvedbo tekmovanja na Jonatanki pa bi bil potreben še kakšen milijon za ureditev ceste, ciljnega prostora, temeljev za montažno tribuno in drugega.«
Da tekma ostaja v Sloveniji, je zaradi prodaje marketinških in televizijskih pravic dobro tudi Smučarsko zvezo Slovenije (SZS). »Vsaki izpad tekem na slovenskih tleh lahko pomeni porušenje finančnega sistema alpskih disciplin v SZS. Zato je sreča, da imamo Kranjsko Goro,« je dejal Vogrinec. Nekdanjega smučarja, trenerja in funkcionarja ne čudi, da se pojavljajo dvomljivci in nasprotniki tekem v Mariboru, a tudi vidi luč na koncu predora: »Na Pohorju imamo številne možnosti. Z majhno investicijo bi lahko uredili progo Jonatan, ki gre vzporedno z gondolo. Blizu zgornje postaje bi bil start, nižje od Trikotne jase se proga konča. Treba bi bilo premakniti nekaj zemlje, razširiti progo, napraviti ciljno areno in povečati dovozne ceste. To bi lahko bila rezervna proga za Zlato lisico. Hkrati pa bi to bil poligon za smučarje iz vse regije za treninge reprezentance.« Financiranje novega poligona bi po njegovem mnenju lahko prevzeli partnerji, ASK Branik, SZS in Fundacija za šport. »Če pogledamo, koliko telovadnic je bilo v zadnjih 20 letih financiranih iz javnih sredstev, bi lahko financirali tudi državni poligon na Pohorju. Iniciativa bi morala biti podana iz smučarskih organizacij in iz Mestne občine Maribor.«
Bernard Majhenič meni, da bo Maribor moral nekaj vložiti, če si še želi tekem. »To je podobno, kot če govorimo o Ljudskem vrtu. Če hočemo, da Maribor igra tekme, moramo stadion vsake toliko urediti. Mesto in država v Zlato lisico nista vlagala, dogodka pa smo se vsi veselili, ker daje dodano vrednost mestu in državi. V okviru Partnerstva za Pohorje smo načrtovali vmesno postajo gondole, zasneževalni sistem in razsvetljavo, da bi tekme bile nočne, kar bi bilo v interesu Fisa zaradi boljše gledanosti. Ampak moramo urediti infrastrukturo, če želimo razmišljati o tekmah.«
Sneg z vrha Pohorja je preteklost
Direktor Marproma opozarja, da investicija v vmesno postajo gondole pomeni tudi, da bi v Mariboru lahko vseh dvanajst mesecev v letu deloval Bike park Pohorje. »Gorsko kolesarstvo je najhitreje razvijajoč se turistični produkt. Lani smo kljub koronakrizi gostili več kolesarjev, čeprav so nas tujci omejeno obiskovali. Gostimo tudi svetovni pokal, ki je po gledanosti primerljiv z Zlato lisico. Če želimo, da se v tujih medijih pojavlja Maribor, moramo vlagati v infrastrukturo.«
Vogrinec pa meni, da bi morali ob prvem mrzlem valu v zimi pridelati dovolj kompaktnega snega za osnovno podlago na progi. Majhenič hitro ovrže idejo, da bi se kupi pripravili nad Trikotno jaso in se razporejali po ciljni strmini: »Nimajo smisla. Tehnika smučanja in kakovost tekmovanj sta se tako spremenili, da se na mehkem snegu ne smuča več, če ni mraza, da bi sneg utrdil. Samo preverite komentarje smučarjev po tekmah na Sljemenu, kjer so sneg proizvajali s petimi tovarnami snega. Proge niso mogli utrditi. Pred 30 leti se je sneg vozil z vrha Pohorja, kar ni več mogoče, ker je potrebna trda in ledena proga. Tudi stroški priprave bi bili višji.«
