Upokojena sem že 13 let, stara sem 67 let, imam polno pokojninsko dobo 40 let, srednješolsko izobrazbo, zadnjih 15 let sem delala na delovnem mestu blagajničarke v marketu, trenutno imam okoli 570 evrov pokojnine. In zdaj sprašujem tiste z visokimi pokojninami, kako naj dostojno preživim nad robom preživetja?
Kako naj plačam dom starejših občanov takrat, ko mi starost in bolezen ne bosta dopuščali, da bi živela sama? Kako bom plačala za oskrbo najmanj tisoč evrov na mesec, če ne bom zmogla sama skrbeti zase? Sprašujem se, kaj mi bo kot upokojenki s podpovprečno pokojnino preostalo v tem primeru, kaj sploh lahko pričakujem?
Svoje prijateljice, ki so mlajše od mene (63 let) in prejemajo 440 evrov pokojnine, s tem da je ena od njih celo invalidsko upokojena, pa naravnost občudujem, kako se prebijajo iz dneva v dan. Paziti morajo na čisto vsak evro, da preživijo mesec.
Tukaj sem prebrala, da se bodo pokojnine povišale za približno tri odstotke, kar pomeni, da bom prejela 17 evrov več na mesec. Vsekakor bolje kot nič, vendar naše težke situacijo to povišanje ne bo pretirano izboljšalo, saj se še hitreje višajo življenjski stroški. Lepa gesta družbe pa tudi upokojencev z visokimi pokojninami bi bila, da bi bili solidarni z veliko večino tistih z nizkimi pokojninami in bi temu primerno uskladili pokojnine. Prepričana sem, da bi se na tak način vsaj malo reševala stiska mnogih, ki se iz dneva v dan vse težje prebijamo. In ni nas malo.
Pred novim letom sem v Dnevniku prebrala komentar urednika Mirana Lesjaka in njegovo novoletno željo: Želimo vam, da bi v letu 2019 veliko ustvarili in da bi znali ustvarjeno deliti z drugimi. Imejte srečno roko pri tem! Zato pozivam vse politike, tudi upokojenske funkcionarje z verjetno lepimi pokojninami, kot tudi upokojence z visokimi pokojninami, da storijo nekaj za dobrobit revnih upokojencev, ki živimo pod pragom revščine, in naj prenehajo ribariti v kalnem.
Milojka Jovičić, Ljubljana
