Če sta še pred nekaj tedni podpredsednika italijanske vlade Salvini in Di Maio napovedovala oster boj proti evroelitam, so prejšnji teden širšo javnost presenetili topel objem in besede sprave med italijanskim premierjem Contejem in predsednikom evropske komisije Junckerjem v Buenos Airesu na sprejemu državnih voditeljev G20. Voditelja sta govorila o bližajočem se kompromisu in posledičnem sprejetju dogovora med strankama ter poudarila, da imata Italija in Evropska unija skupen interes rešiti nastalo situacijo.
A žal se bo verjetno še enkrat zataknilo. Rim in Bruselj imata odprtih več front: od državnega primanjkljaja do davčne reforme ter od ukrepov za znižanje stopnje brezposelnosti pa vse do znižanja kazni za utajo davkov. Najkočljivejši tematiki pa sta zagotovo pokojninska reforma in univerzalni temeljni dohodek. Skupaj odhodka vrednostno pomenita 16 milijard evrov (za primerjavo znaša vrednost celotnega dodatnega zadolževanja osnutka proračuna 22 milijard evrov).
Pri pokojninski reformi je težava nastala zaradi statusa najvišjih izplačanih pokojnin ter načrta koalicije, da (delno) razveljavi reformo Fornero. To bi pomenilo, da bi Italijani hitreje izpolnili kriterije za (polno) upokojitev. Italijanska vlada je izkazala pripravljenost za sporazum pri časovnem načrtu do upokojitve. Takšen kompromis bi pomenil, da bi Italijani prihranili okoli milijardo evrov in pol na leto.
Žal pa verjetno ukrep ne bo zadovoljil komisije. Bruselj je poudaril, da italijanski predlog ni strukturni predlog, kar posebno jezi evrobirokrate. Podobno je pri univerzalnem dohodku. Italija je predlagala, da se mesečni znesek univerzalnega temeljnega dohodka začasno zniža v prvih mesecih po uvedbi, kar pa bo za Evropo verjetno (spet) nezadostno.
Hkrati se odpirajo politična vprašanja, koliko lahko italijanska populistična koalicija sploh še popusti evropski komisiji. Obe koalicijski stranki sta namreč v volilni kampanji obljubljali obsežnejše reforme od tistih, ki so jih poslali evropski komisiji v osnutku proračuna na vpogled.
Zato je pričakovati, da se bo Italija še naprej drago zadolževala ter da bodo italijanske državne obveznice še vedno zanimive za vlagatelje: analitiki pričakujemo, da je verjetnost italijanskega defaulta majhna. Prav tako menim, da je večina italijanskih delnic (z izjemo regijskih bank) še vedno ugodno ocenjena (v primerjavi z njihovo realno vrednostjo) in da takšne delnice še vedno pomenijo zanimive naložbe.
